Na delovnih mestih in po domovih, kjer je religija ateizem, Bog pa prepovedan, jutrišnji praznik imenujejo dan mrtvih. To je bojda nekakšna sekularna različica vseh svetih. A razlika je bistvena. V prvem primeru gre za poveličevanje in praznovanje smrti, pri drugem življenja. Ta pomembna razlika se vleče tudi na mnogo drugih področjih.
Nesmiselno, a vse bolj prazno-vano
Mnogi, ki praznujejo dan mrtvih, praznujejo tudi noč čarovnic. A tudi mnogi, ki praznujejo vse svete, praznujejo noč čarovnic. Pogosto niti ne vedo, kaj in zakaj praznujejo. Ta praznik šemljenja, zla, čarovništva, klicanja duhov in prekletstev, slavi hudiča. Hudiča pa se v družbi slavi vse bolj zagreto in vse pogosteje.
Ljudje izrezujejo buče, se preoblačijo v čarovnice, zombije, mumije, duhove, vampirje, hudiče ipd., Slovenci za noč čarovnic organiziramo parade, delavnice, festivale, plese, kongrese, zabave, tržnice, predstave, zacoprani so gradovi, začaran živalski vrt … po številu dogodkov na nek praznik noč čarovnic verjetno prekaša le še novo leto.
Predstavljajte si, da bi toliko prireditev kot jih imamo za slavljenje zla in smrti, imeli za slavljenje življenja
Kdaj ste privolili v financiranje čarovniških praznovanj?
Ko sem o noči čarovnic nekoč spregovorila z birmanci, so mi znali o črni, sivi in beli magiji povedati mnogo več kot na primer o svojih krstnih zavetnikih. Od takrat mi je po različnih izkušnjah postalo jasno, da premalo govorimo o zlu, hudiču, škodljivosti magije, njenih učinkih in posledicah. Je pa zato zatekanje ljudi k njim vse bolj pogosto.
A slavljenje hudiča je mnogo bolj družbeno sprejemljivo kot slavljenje Boga. Dogodke za noč čarovnic organizirajo javno financirani javni zavodi in organizacije, pa tudi vrtci in šole, denar zanje gre v mnogih primerih iz proračuna. Pa v vsem bistvu praznika ne gre za kaj dobrega in koristnega, kar bi bilo v javnem interesu. In še posebej zato, ker vse te nesmiselne in škodljive čarovniške prireditve tudi financiram, sem se jim dolžna tudi javno upreti.
Slavljenje smrti : slavljenju življenja
In seveda ponuditi alternativo. Predstavljajte si, da bi toliko prireditev kot jih imamo za slavljenje zla in smrti, imeli za slavljenje življenja. Da bi javni zavodi organizirali festivale družin, kongrese življenja, delavnice naravnega načrtovanja družine in družbo spodbujali k sprejemanju otrok in skrbi za sočloveka, namesto k splavu in evtanaziji. Da bi država podprla organizacije, ki si prizadevajo za kulturo življenja, namesto, da podpira te, ki posredno slavijo smrt. Zakaj ne zmoremo tako življenjske odprte in svobodne družbe, da bi šel moj proračunski del v ta namen?
Si predstavljate, da bi se ljudje zbrali na molitvi za nerojene, namesto k učenju čaranja ali da bi si namesto grozljivk ogledali kakšno družinsko komedijo in s tem namesto strahu hranili veselje? Da bi sosedo razveselili z bučno pito ali marmelado, namesto, da buča izrezljana zgnije na vašem balkonu potem, ko dočaka noč čarovnic? Da bi dan reformacije, ki je, če ste morda spregledali, prav tako na koledarju danes, dosegel tudi ljudi, ne le poučevanja o prvi knjigi in odpustkih …
Jaz si vse to prav lahko predstavljam. Le družbo bi morali spraviti nekam na raven civiliziranosti. V vsaki normalni bi namreč morala obstajati tudi javno financirana podpora Dobremu, ki bi imelo vso svobodo konkurirati Zlu. A moč zla je ravno v zatiranju svobode.
Avtorica članka, Tadeja Kreč, je urednica družinskega spletnega medija Iskreni.net ter novinarka splošno infromativnega medija Domovina.je, kjer je bil komentar prvotno objavljen.
