Na današnji dan mineva 110 let od smrti ene največjih osebnosti vseh časov z našega območja. V starosti 77 let je v domačem Šentjurju preminil narodobuditelj, skladatelj, zdravnik in dolgoletni župan Gustav Ipavec.
Kot velik rodoljub je bil pred 150 leti eden pobudnikov velikega žalskega tabora in bil med najzaslužnejšimi za prvo kmetijsko šolo, ki je poslovala v slovenskem jeziku, s pomočjo narodnozavednih kmetov pa je vrata odprla ravno v Šentjurju.
Za razliko od velike večine današnjih nosilcev političnih funkcij si je ob obisku avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. dovolil nezaslišano pokončno držo – mimo protokola je kronano glavo sprejela slovenska pesem.
Skupaj s sotržanom Ferdinandom Ripšlom sta zasnovala idejo o jablani bogatinki, ki dozori kasneje, kar je bilo v pogojih primanjkljaja ustreznih hranil prav tako izjemnega pomena.
Med najbolj znanimi njegovimi pesmimi so Kje so tiste stezice, Kje so moje rožice in Slovenec sem, nesojena slovenske himna, ki se je na prelomu 20. stoletja pela tudi med Čehi, Hrvati in Srbi.
