V spodnjem sestavku objavljamo kolumno nekdanje urednice Šentjurskih novic, ki je bila pred kratkim, zaradi navedb v satirični rubriki, na celjskem okrožnem sodišču obsojena na pogojno kazen 45 dni zapora s preizkusno dobo enega leta.
Povezava do prispevka o obsodbi.
Svoboda govora je težko izbojevan privilegij in naj bi bil celo pravno formalno zaščiten pred raznimi napadi. Hkrati pa je lahko sredstvo odkrivanja in razkrivanja resnice, zaradi česar je na mnoge načine trn v peti. Tisti, ki vedo, da sem na sodišču odgovarjala in bila nazadnje obsojena kar štirih kaznivih dejanj, vse v povezavi s pisanjem v ŠN, morda porečete, da se mi je to pač zgodilo in sem se prestrašila. Vendar sama razmišljam drugače. Brez dvoma gre pri tožbi in obsodbi za veliko faktorjev, kot je na primer morebitna skrito-namenska preračunljivost mojih tožnikov oziroma tistih, ki po mnenju poznavalcev »domače« politične scene tičijo v ozadju, pa na primer »splošen«, čeprav še posebej oseben odnos do delikatnih posledic varanja nasploh. Vendar tokrat ne želim razglabljati o drugih …
Torej svoboda govora, moja osebna. Več kot leto je, odkar sem napisala zadnjo kolumno. Razlog je sila preprost – bala sem se. Pridno po svojih močeh sem hodila na prireditve in večinoma so se mi zdele krasne. Odkar imam otročka, se je moj pogled na stvari drastično spremenil – čeprav bi to zame prej zvenelo banalno, lahko mile volje priznam, da je po tem svet postal lep, da se avtomatsko večino časa osredotočam na lepo in dobro, in da namesto kritiziranja in pametovanja raje izbiram uživanje ob tem, kar je na voljo in me osrečuje … Organizatorjem je bilo sicer všeč, bralcem gotovo manj. Z urednikom, ki je mimogrede tudi moje oče, sva kajpak v navskrižju. On je moje diametralno nasprotje v mnogih pogledih – na živo in mrtvo zagovarja kritično razmišljanje, in če kritike ni s prve, jo moraš najti. Njegova demokratična naravnanost je v tem mediju nepogrešljiva – če v lokalnem sistemu pozicija nima prave opozicije, vedno priskoči in zapolni praznino. Vendar zase trdim, da sem poklicana za nekaj drugega …
Res je, moja svoboda govora je bila kršena. Vendar v tu izpričanem pogledu zgolj od mene same. Tisto, kar se je in se še bo dogajalo na sodišču, ima pri vsem zame bolj kot ne funkcijo odkrivanja mojih lastnih vprašajev in dvomov. In iti tja in stati za sabo in kontribuirati k borbi za svobodo novinarske branže nasploh bo zame, verjeli ali ne, mačji kašelj. Dosti težje se mi zdi povedati partnerju, da si ga prevaral, staršem, da si jih spet razočaral, prizadeti otroka, prijatelja … Ni težko izbrskati zakonov v svoj prid in v škodo »sovražniku«, sistem je toliko butalski, da za takšne stvari proizvaja visoko izobražen kader. Čeprav je videti, da me ščiti zgolj okoliščina relativne mladosti in neizkušenosti – navsezadnje sem v popolnoma neodgovornem stanju prevzela funkcijo odgovorne urednice; bilo je nekakšno darilo mojega očeta, da bi me zaposlil, mi dal priložnost naučiti se nekaj početi in zapolniti čas, ki bi ga sicer morda porabljala za razmišljanje o svojih polpreteklih osebnih grozah. Kar se je navsezadnje zgodilo – življenje je učenje, toda moja spoznanja sežejo dlje od nabiranja izkušenj po sodiščih. Zdaj vem, da sem dobila »svoje« – pa ne zaradi spornega stavka, ki me je pripeljal na zatožno klop, pač pa zaradi strahu pred izražanjem, ki se mu pravkar postavljam po robu, pa zaradi neodgovornosti, ki zdaj zanjo moram odgovarjati. Tekom postopka bodo tudi moji tožniki nedvomno prišli na svoje. In, upajmo, tudi svoboda govora – ki je danes v vsesplošni in duhovni recesiji le še redka in izjemna rastlinica, ki nima opore v svetu neprikritih skritih monetarnih diabolij, pa tudi v osebnih odnosih ne, zato bi bilo prav, da bi jo zakon zaščitil.
Vendar pa: Ko »zunanja« razsodba o meni sami ogroža satiro kot eno izmed nepogrešljivih ogledal družbe, in zapostavlja svobodo govora v družbi, ki je danes še kako potrebna kritične obravnave, in v kolikor tekom »okoliščin« izpadem zraven še žrtev nekaterih, ki so vajeni naprtiti posledice svojih dejanj drugim, in to celo na sodišču, potem se bom uprla takemu razsojanju z vsemi sredstvi.
E. K. / Šentjurske novice
Na to temo je Franc Kovač v februarskih ŠN spisal tudi uvodnik
Zapor za »Lucijo«
Da je bila bivša urednica ŠN Eva obsojena na mesec in pol zapora, več ni novica, saj so se o tem na široko razpisali domala vsi slovenski mediji. Čeprav sem prepričan, da bo pritožbeno sodišče poseglo v to, milo rečeno, čudno razumevanje medijske svobode, je komentar vseeno potreben. Ne nazadnje tudi zato, ker gre v tem primeru za nekaj takega, kar je v slovenskem sodstvu znano pod sintagmo »preganjanje kurjih tatov«. Inkriminirani povedi »Urednica me je pod marš nagnala v Dobje, kjer se je v tej zgodni hladni pomladi zgodila vroča love story med podžupanovim sinom in županovo komijevko. Ta srečna zgodba je tako očarala župana Francija in vse dobjanske občinske svetnike, da je prvi pozabil narediti občinski proračun, drugi pa še sploh niso opazili, da jim ga še ni pokazal« v znani tradicionalni satiri ŠN Lucijina reportaža se seveda z ustrezno mero domišljije lahko razumeta tudi kot grd napad na zasebnost treh sinov podžupana Leskovška in županove trgovke, toda poanta, ki je sodišče ni akceptiralo, je drugje. Prepričan sem, da ni ne v Dobju ne v Šentjurju bralca ŠN, ki mu ne bi bilo povsem jasno, da cilj »Lucijinega napada« niso bila intimna razmerja podžupanovih sinov ali županove trgovke. Vsi ti so se povsem slučajno in zagotovo izključno pomotoma znašli v navzkrižnem ognju med Šentjurskimi novicami in dobjansko občinsko ekipo, predvsem podžupanom Leskovškom, ki je že vrsto let »hvaležni« objekt satirične Lucijine reportaže. Žal, zgodila se nam je nepremišljenost, ki jo je podžupan Leskovšek pograbil z obema rokama: ne bo mu treba fizično obračunati z uredništvom ŠN, kot nam je pred časom grozil, uničil nas bo s pomočjo sodišča. Pri tem ga niti pod razno ne moti, da je vrgel v zobe vseslovenske javnosti čast svojih sinov in njihovih partneric, ki jih je brezkompromisno vključil v svoj boj. Posledično je namreč do zadnjega kotička Dobja in po vsej Sloveniji zaokrožila domala humoristična zgodba, ki je menda nasmejala tudi celjsko sodišče, o treh podžupanovih sinovih, ki edini v Dobju ne morejo uganiti, kateri od njih naj bi se zapletel v domnevno ljubezensko zgodbo. Ampak vse to so za očeta podžupana očitno malenkosti, zanj je pomembneje, da utiša Šentjurske novice. Njegovi igri je žal nasedel senat pod predsedstvom sodnice Ingrid Lešnik, ki očitno verjame, da je Dobje še vedno kakšnih sto let zadaj in da že bežna omemba obstoja ljubezenske zgodbe, lahko tudi le simpatije, med poveljnikom in blagajničarko gasilskega društva, o kateri je bila dobjanska javnost že zdavnaj prej »ustrezno« seznanjena, predstavlja potencialno tako nevaren poseg v družbeno ravnotežje, da ga mora sanirati.
Težko me bo prepričati, da sodišče v tem primeru iz preventivnih razlogov ni »obesilo kurjega tatu«, da se mu ne bi bilo treba ukvarjati z bolj nevarnimi popadljivimi ribami.
Mogoče bo pa sodišču in še komu le dala kaj misliti odločitev kaznovane urednice, da se je takoj in dokončno odpovedala urednikovanju ŠN in da je časopis hočeš nočeš moral spet prevzeti bolj trdokoži podpisani »večni« urednik. Vsaj za obdobje že plačanih naročnin.
F. Kovač
