Konec maja se je na okrogli mizi v Celjskem domu zbrala kar ugledna skupina okoljevarstvenikov (Plut, Šuštar), politikov SD (Rihtarjeva, Pečanova, Thaler) in znanstvenikov (Fazarinc, Lobnik, Lasnik), ki se je lotila okoljske ogroženosti Celjske kotline.
Čeprav je šlo bolj za predvolilno kampanjo SD kot za resen poskus zadevo premakniti z mrtve točke, sem s te debate vendarle nekaj odnesel. Vsi navzoči so potrjevali, da je Celjska kotlina eno od najbolj okoljsko degradiranih območij, morda celo bolj kot Mežiška dolina in Zasavje. Ker večji del šentjurske občine spada k tej nesrečni industrijsko onesnaženi pokrajini, smo skupaj s Celjani v istem čolnu, ki pa, sodeč po celjski razpravi, očitno hudo pušča vodo.
Tega neprijetnega dejstva si Šentjurčani, ki še vedno gradimo na iluziji, da živimo v neokrnjeni naravi, očitno nočemo priznati. V resnici ne vemo, kaj vdihavamo, koliko svinca in CO2 spustimo skozi izpušne cevi, koliko težkih kovin ostane v naši zelenjavi, koliko pesticidov pošljemo v zrak in podtalnico, kaj v resnici bruha v noč alpoška Ekološka peč …
Pred dvema desetletjema so bile menda napravljene zadnje analize o vsebnosti škodljivih snovi v naših tleh, rastlinah in organih domačih živali. Spomnim se krave s Planine, ki je imela v jetrih nekajkrat preseženo dovoljeno količino kadmija, divjačine in domače perutnine s svincem in kadmijem v kosteh, vzorca meda, ki je bil izjemno »bogat« na cinku, pa nekaj analiz vrtne zemlje s 100-odstotno preseženo dovoljeno vsebnostjo kadmija. Takrat smo še imeli tudi Zelene, ki so vsaj bili glasni, pa celo ustrezno okoljsko komisijo v Občinskem svetu, ki nas je občasno »strašila« s svojimi spoznanji, potem so počasi, ne vem, zakaj, vsi skupaj usahnili, mi smo se umirili in spokojno zaživeli v »neokrnjeni naravi«. Zdaj se tu in tam samo še razburjamo nad neznosnim smradom in roji muh okrog deponij kurjega gnoja, kar pa po naši zakonodaji tako ali tako menda bolj koristi kot škoduje zdravju.
Slabo selektivno statistični podatki celjskega Zavoda za zdravstveno varstvo (ZZV) glede obolevnosti in umrljivosti na našem območju tu in tam morda še nakažejo, da z nami ni vse v najlepšem redu, toda ker nas primerjajo s podobno ogroženimi Celjani, smo še vedno čisto OK. Razen pri poškodbah in akutnih zastrupitvah, ki pa z okoljem gotovo nimajo povezave. Kaj narediti? Ker je kovačeva kobila navadno vedno bosa, od župana zdravnika menda ne moremo pričakovati kaj posebnega. Tudi od ZZV očitno ne, saj navsezadnje zdravniki živijo od bolezni in ne od zdravja. Za začetek morda le klic v sili: Zeleni, kje ste Zeleni?
FK / Šentjurske novice
