Dogajanje v občini Dobje smo v ŠN po sodnem sporu zaradi »love story« dali na stranski tir, toda sezona medijskih kislih kumaric me je le pripravila do tega, da sem 8. julija polne tri ure posvetil dogajanju v »salobirlandijskem« občinskem svetu ter nekaj dni kasneje lep del nedeljskega popoldneva njihovemu občinskemu prazniku.
Ker materialov za sejo niti njihovi občinski svetniki velikokrat ne dobijo, je povsem razumljivo, da jih mediji sploh ne dobimo, zato je poročilo z njihove seje lahko le nekaj literarni ustvarjalnosti podobnega.
Kot prvo je treba dobjanski občini priznati nekatere zanimive demokratične postopke, ki bi jih brez škode lahko uveljavili tudi v Šentjurju. Na primer javno obravnavo predloga občinskega proračuna, pa tudi redna vsebinska poročila odborov in komisij občinskega sveta.
Sicer pa dobjanski občinski svet funkcionira kot prava velika družina: ata župan Salobir se dela, da je glavni, v resnici pa ga, tako pravijo, iz ozadja trdo komandira žena Jožica, ki pa je na sejah tiho kot miška. Na Občini imata vse niti v rokah podžupan Leskovšek in šefica občinske uprave Andreja. Ko si je na tej seji g. Leskovšek privoščil »akademskih četrt«, so ga tako občinski svetniki kot župan Franci brez ugovarjanja 10 minut pohlevno čakali. Koalicijski svetniki žena Jožica (SDS), nečak David, šef gasilcev Uduč so pridni otroci, ki so v glavnem tiho, ali pa pritrjujejo atu in podatu, rdeči kmet Karl, ki tudi na seje prihaja v rdeči strankarski SD majici, Natalija Plemenitaš Fuchs in Matej Gračner pa so nekoliko bolj navihani in vedno kaj nergajo, sprašujejo itd., toda ostajajo v mejah, ki se za otroke spodobijo. Nazadnje se potem vedno zgodi, da si ob glasovanju praviloma padejo v objem in občina Dobje je rešena.
Na tej seji so obravnavali denarne zadeve, zaključni račun proračuna in polletno realizacijo proračuna, za zunanje opazovalce vse tako rekoč v šifrah, toda brez zapletov, kot se za družino spodobi. Le Natalija je malo preveč težila, zato ji je David predlagal, da naj se z Andrejo dobita nekje na kavici in se tam lepo, verjetno je mislil po babje, vse pomenita. Njegov predlog ni bil uslišan.
Hude težave pa so se začele pri odločanju, kdo bo dobil letos občinsko priznanje. Komisija, ki se je morala sestati kar dvakrat, da je vse predloge pregledala in pretehtala, je ugotovila, da so vsi v redu in je odločanje prepustila občinskim svetnikom. Težava je bila v tem, da so imeli na razpolago le 3 »prvorazredna« občinska priznanja za 5 kandidatov in tri »drugorazredne« zlate plakete za dva kandidata, vsi predlagatelji pa so vztrajali na svojih predlogih. In so »žagali« uro in pol. Ena kandidatka da je preveč požrešna in ne pride v poštev, če ni ena, tudi druga ne more biti, ker bo zamera, da edini gospod med samimi ženami menda vnaprej odklanja plaketo, ker zasluži priznanje … Vsega ne bom zapisal, ker potem bi se res lahko zgodilo, da nobeden od predlaganih ne bi prišel na slavnostno podelitev. In so se soglasno odločili za tajno glasovanje. In smola: kandidatka, ki so ji bili priznanje dolžni že od lani, je dobila 7 glasov, tu ni bilo težav, trije naslednji kandidati pa po 4. Sledila je vsesplošna razprava in končno je bilo modro odločeno s štirimi glasovi proti trem, da naj nagrajence izbere kar žreb. Pa je občinska uprava spet zavihala rokave, pripravila vse za žreb in ata župan je izžrebal takole: občinska priznanja prejmejo pisateljica Marija Plemenitaš, organizatorka upokojencev Anica Gradič in turistični podjetnik (Kozjanska domačija) Bojan Guček, zlate plakete pa Franc Leskovšek mlajši in Uroš Horjak (oba brez navedenih zaslug) ter rdečekrižkarica Silva Antlej.
Da ne bo dvomov, zadeva je bila povsem resna. Čestitke nagrajencem.
Preostanek seje OS Dobje se je zgodil brez moje navzočnosti.
Občinski in farni praznik skupaj
Ne ravno čisto skupaj, ker Škapulirsko mater božjo so Dobjani slavili dopoldne, občinska slovesnost pa je bila dve uri kasneje. Brez greha bi obe prireditvi lahko tudi časovno malo bolj zbližali, ker povod za oba praznika in ljudje so tako bili isti. Popoldne se jih je pod šotorom zbralo presenetljivo veliko, okrog 200.
O samem občinskem praznovanju ni kaj veliko povedati. Patetični govor župana, več je govoril o tem, kaj v Dobju še bo, kot o dosežkih, med drugim je napovedal tudi gradnjo Doma starejših (!?), ščepec domače zelo povprečne kulturne ustvarjalnosti in podelitev občinskih priznanj. Glede slednjih so se Dobjani ujeli v past priznanjske inflacije – 6 odraslih in štiri šolska se zdi kar preveč. Če bo šlo tako naprej, bodo kandidate za priznanja kmalu iskali z lučjo pri belem dnevu in vse več bo takšnih, ki tako kot letos Marija Plemenitaš po svoje priznanje sploh ne bodo prišli. Morda so se tudi zato do priznanj uspeli dokopati kar trije »mladinci« (Guček, Horjak, Leskovšek). Dobitniki priznanj so dobili tudi besedo za zahvalo, najbolj opazno pa se je odrezala predsednica dobjanskih upokojencev Gradičeva, ki v zahvaljevanju ni pozabila na moža, ki je moral zaradi njene upokojenske angažiranosti tudi sam kaj skuhati.
Dilema (seveda le moja) je, ali sta nastopa (cerkvenega?) pevskega zbora in šolske folklore, oba v Dobju že neštetokrat »rutinsko uporabljena«, dovolj za občinsko slovesnost? Še dobro, da sta se na odru pojavili dve dekleti, ki Santa Marije … sicer nista uspeli brezhibno zvoziti do konca, sta pa pokazali, da gre Dobje vsaj v korak z modo.
Na proslavi je prišlo do javne konfrontacije med Dobjanom on Dobovčanom. Napovedovalka, menda profesorica slovenščine, je ponujala Dobjana, župan Salobir pa je vztrajal na Dobovčanu. Dobjani seveda niso iz Dobovca, toda če župan že vztraja na avtentičnosti, se bo moral vrniti na ljudsko izgovorjavo, na Dobučana.
t/f: FK / Šentjurske novice
