V nedeljo popoldne je v Župniji Šentjur domačin Tone Horvat po škofovih rokah postal stalni diakon. Skupaj z njim je diakonsko posvečenje prejel tudi Branko Svetičič.
Cerkev je ob slovesnosti napolnilo veliko število domačinov, sorodnikov, prijateljev in gostov, pridružili pa so se jim tudi številni diakoni in duhovniki.
Tone je v diakonsko službo stopil kot mož, oče in dejaven član skupnosti, ki je že vrsto let s svojim delom in predanostjo soustvarjal življenje župnije. Z diakonskim posvečenjem pa je sprejel vlogo posvečenega služabnika Cerkve: na poseben način poklican, da posluša, oznanja in služi, posebno tistim, ki potrebujejo bližino, pomoč in upanje.
Obširnejši intervju s Tonetom Horvatom je pred posvetitvijo objavil spletni medij Aleteia. Novi stalni diakon Tone je v pogovoru za portal Aleteia poudaril, da je bila njegova življenjska želja vedno ustvariti družino in biti predan mož ter oče. Klic v diakonsko službo je dozoreval postopoma, ob aktivnem vključevanju v župnijsko življenje in služenje skupnosti. Ob tem je izpostavil, da ga pri odločitvi ves čas podpira tudi družina, ki ima pri opravljanju diakonske službe pomembno vlogo. Diakonat razume predvsem kot poslanstvo služenja ljudem, oznanjevanja evangelija in pomoči tistim, ki potrebujejo bližino, oporo in upanje.
Celoten intervju si lahko preberete TUKAJ.
Diakoni lahko postanejo možje, v celibatu ali poročeni. Krajevni škof jih posveti, da bi v moči zakramenta svetega reda opravljali službo v liturgičnem in pastoralnem življenju, v socialnih in karitativnih dejavnostih. Diakoni pomagajo škofu in duhovnikom na mnogotere načine: pri obhajanju evharistije, deliti smejo zakrament krsta, blagosloviti novoporočenca in poročati, oznanjajo evangelij med mašo in besednim bogoslužjem, pridigajo, vodijo pogrebe in se posvečajo različnim karitativnim dejavnostim. Diakonat se podeli s posebnim izlitjem Duha (posvečenje), ki upodobi prejemnika po Kristusu, Gospodu in služabniku vseh. Na diakone polagajo roke ne za duhovništvo, ampak za strežništvo, to je: ne za obhajanje evharistije, ampak za služenje. Zato je diakon v Cerkvi posebno zakramentalno znamenje Kristusa kot služabnika. Njegova naloga je, da bi bil nekak tolmač potreb in želj krščanskih občestev, kakor tudi pospeševatelj službe ali diakonije Cerkve, ki je ena od bistvenih nalog Cerkve. Tako je diakonovo pomembno mesto v socialno-karitativnih dejavnostih ali ustanovah Cerkve. Stalni diakon večinoma opravlja svojo civilno službo in le malo jih je polno zaposlenih v cerkveni službi. Tako dela diakon skupaj z ljudmi, ki so pogosto neverni in posvečuje poklicno delo, daje krščanski zgled in kaže, da pripada poklicno delo Božjemu načrtu za naše zveličanje.
Večina stalnih diakonov je poročenih in ima svojo družino in tako posvečujejo tudi družinsko življenje. Najprej so služabniki v družini in dajejo zgled krščanske družine. Zaradi svojega položaja večkrat lažje kot župnik pridejo v stik z družinami, ki so oddaljene od Cerkve. Zaradi zakonskega stanu se tudi lažje vključujejo v družinsko in zakonsko pastoralo. V svetu je preko 30.000 stalnih diakonov, v Sloveniji od tega le 14. Slovenska Cerkev se tega zaveda in hoče spodbuditi fante in može, da bi razmislili, če jih morda Gospod ne kliče v službo stalnega diakona.
Vir: spletna stran, Center za duhovne poklice
Še več nedeljskih utrinkov si lahko ogledate v spodnji objavi:
