S temi besedami je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Umrl je umetnik in dober človek. Od nas se je poslovil 25. septembra, ti ho, kakor je tiho in skromno vse življenje tudi ustvarjal – restavriral cerkvene oltarje in tudi druge skulpture. Ne bom opisoval njegove življenjske poti, rad bi le delno osvetlil njegovo delo, ki sem ga precej dobro poznal. Več let sem mu pomagal pri restavraciji kipov in oltarjev in si s tem pridobil tudi kanček čuta za umetnost.
Več kot štirideset let je, dan za dnem, leto za letom, preživljal v svoji delavnici, ko je restavriral kipe, in potem v hladnih cerkvah, ko je dokončno oblikoval podobo prenovljenega oltarja. S svojim delom je ohranil okrog petsto oltarjev v več kot 150 cerkvah v Sloveniji. Med drugimi je obnavljal tudi oltarje v cerkvah na blejskem otoku, v Šentvidu pri Stični, Leskovcu pri Krškem, na Svetih gorah, v Novem mestu. Brezah nad Laškim, Šentjurju…
Da bi si človek lahko predstavljal, kakšno delo je opravil, bi moral umetnika videti pri njegovem delu. Sam sem ga videl in si skoraj ne morem predstavljati, da se v človeškem življenju res lahko toliko naredi. A vendar je mogoče, če ima človek svoje delo rad, kot Hinko. Čeprav je bil že nekaj let upokojen, je delal naprej, kot bi bil dvajset let mlajši. Prepričan sem, da ne zaradi denarja, ampak iz ljubezni do dela, do umetnosti, do ljudi, katerim je ohranjal umetniška dela za prihodnost.
Ko sva se tri dni pred njegovo smrtjo pogovarjala v bolnišnici, so ga obhajale temne slutnje, da se ne bo nikoli več vrnil domov med svoje kipe, ki so še čakali, da jih obnovi. Rekel je, da rajši umre, kot da ne bi več restavriral. Iz vsega srca sem mu verjel, saj je zanj bilo delo res vir moči, da je še pri 75 letih vsak dan prebil med svojimi kipi tudi po osem in več ur. Če bi kipi ob njegovi smrti lahko jo kali, sem prepričan, da bi jokali prav vsi, kajti obnavljal jih je s tako ljubeznijo, kot da bi bili živi.
Z njegovo smrtjo je med slovenskimi restavratorji nastala velika praznina, saj je teh ljudi zelo malo. Lahko bi jih prešteli na prste ene roke.
Njegovo delo so zelo visoko cenili verniki v premnogih slovenskih krajih in tudi umetniški krogi, ki so njegovo delo ocenjevali z najvišjimi ocenami. Bil je član društva slovenskih likovnih umetnikov, za svoje življenjsko delo pa je letos dobil najvišje cerkveno priznanje – Plaketo Cirila in Metoda.
Fizično je res odšel od nas, toda njegov spomin bo med nami živel še dolga desetletja, dokler bo ostal še zadnji od petstotih oltarjih, kijih je obnovil. Zato, obiskovalci cerkva, ko si boste ogledovali oltarje po Sloveniji, spomnite se, da je v marsikaterem vtkano delo umetnika – restavratorja Hinka Podkrižnika iz Šentjurja.
Zdenko Zelič, Novi tednik, 4. 10. 1990
