V okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje je Ljudska univerza Šentjur na pobudo Franca Zabukoška v četrtek dopoldan gostila okroglo mizo z naslovom: Kako in kaj praznujemo ob slovenskem kulturnem prazniku. Ob omenjenem sta bila glavna razpravljalca še Viktor Majdič in Rado Palir.
Zabukošek je razpravo načel z osvetlitvijo, zakaj nekaj praznovati ob smrtnem datumu, kot je to primer pri Prešernu in navedel, da je takšna navada npr. pri spominjanju na svetnike. Zanimivo je, da je 8. februarja umrl uveljavljeni skladatelj Josip Ipavec, tako da bi lahko bil šentjurski praznik kulture tudi Ipavčev dan. Zanj je kultura pomembna predvsem kot strpen dialog različnih mnenj.
Rado Palir je opozoril, da je bralna kultura še nekako na nivoju, precej slabše pa je pri nakupovanju knjig. Kultura ni samo družbena nadstavba, umetnost, ampak je vse kaj drugega. V njenem bistvu je kultura odnosov, strpnosti, sodelovanja, …, ne pa izključevanja, kar prevečkrat vidimo pri nas. Takim ljudem ne pomaga niti branje Prešerna ali poslušanje Beethowna.
Doktor jezikoslovnih znanosti Viktor Majdič se je držal svojega strokovnega področja. Opozoril je na pomenske razlike pri pojmovih dvojcih kot je npr. kulturni dom oz. dom kulture. S tem v zvezi se je vprašal o primernosti uporabe tujke pri bodočem Ipavčevem kulturnem centru, kakor tudi o tem, kateremu od znane rodbine je to poimenovanje namenjeno. Zavzel se je za rešitev, ki bi to širino ponazarjala bolje.
Direktorica Knjižnice Šentjur, Tatjana Oset, je bila Majdiču hvaležna za opozorila in dodala, da se je na področju ponudbe različnih izdelkov v povezavi z Ipavci v zadnjih letih naredilo veliko, druga stvar pa je, če so stvari ustrezno plasirane.
Podobnega mnenja je bila tudi direktorica Ljudske univerze Šentjur, Jelka Godec, ki v Ipavcih vidi ogromen neizkoriščen potencial, po njenem pa za boljšo izkoriščenost primanjkuje predvsem volje.
Pobudnika sicer hvalevredne razprave smo na koncu spodbudili, da bi na tovrstne dogodke lahko neposredno povabil še koga, ki bi lahko prispeval k relevantni razpravi. Prav tako je v njej sodeloval tudi avtor prispevka, ki je izpostavil nekatere prakse v drugih okoljih in za katere meni, da bi delovale tudi tod.
Spodaj so na razpolago raprave imenovane peterice
*na sliki z leve: Majdič, Zabukošek in Palir; t/f/v: bR
