Tokratna projekcija Hitlerjeva biblija, je bila predvajana na zadnji ponedeljek v januarju, 26. 1. 2026, ob 18.00, v Kinu Šmarje in ni bila projekcija ali film v smislu zgodovinskega učbenika, hkrati pa tudi ne razsodba o resnici. Film je bil predstavljen ne kot trditev, temveč kot raziskovalno vprašanje, ki zavestno hodi po meji med dokumentom in domnevo. Po ogledu je sledil pogovorni večer, zasnovan kot odprt prostor razmisleka o resnici, spominu in interpretaciji zgodovine.
Film izhaja iz domnev o velikih nacističnih načrtih med drugo svetovno vojno, med drugim tudi o idejah preureditve Blejskega otoka, kjer naj bi porušili cerkev in zgradili tempelj. Ustvarjalna ekipa je te hipoteze raziskovala skozi arhivske vire, pričevanja in obveščevalni dnevnik slovenskega medvojnega obveščevalca Jožeta Jana – Iztoka, pri čemer so iskali tudi morebitne sledi prototipa t. i. nacistične biblije.
V pogovoru z Borutom Bevcem sta sodelovala režiser in scenarist filma Miha Čelar, ki je predstavil raziskovalni proces nastajanja filma ter razloge za odprto, nedokončno formo, in Boris Lojen, upokojeni podpolkovnik Slovenske vojske, ki je ponudil vojaško in izkustveno perspektivo na vprašanja resnice, informacij in spomina v vojnih razmerah.
Razprava se je dotaknila razlik med drugo svetovno vojno in osamosvojitveno vojno, razkoraka med uradnimi zapisi in dejanskimi izkušnjami ter pomena lokalnega spomina, zlasti v okolju Šmarja pri Jelšah. Poseben poudarek je bil namenjen »tihim junakom« – posameznikom, katerih dejanja niso zapisana v zgodovinskih knjigah, a so ključna za razumevanje preteklosti.
Večer se je zaključil z mislijo, da sta zgodovina in človeška izkušnja neločljivo povezani ter da so dialog, empatija in pozornost do posameznika temelj za razumevanje preteklosti in oblikovanje prihodnosti.
U.P., naročena objava
