S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Izteka se ZMDA Kozjansko 85
V nekaj urah, kolikor smo jih preživeli med brigadirji na Kozjanskem, ki v teh dneh zaključujejo zvezno mladinsko delovno akcijo, je težko spoznati njihovo življenje in delo in odkriti, kaj je tisto, kar mladega človeka pripelje na takšno akcijo. Lahko smo se le za hip ustavili med pionirji, ki so urejali okolico naselja, se s člani štaba pogovarjali o težavah, ki jih imajo, pa še v kuhinjo smo se vtihotapili in pokukali v lonce. Vmes pa smo celo doživeli praznovanje rojstnega dne.
V naselju nas je sicer pozdravila glasba iz zvočnikov, ki pa ni imela številnih poslušalcev. Komandant akcije Jože Artnak je razložil, da skupina brigadirjev dela pri urejanju naselja, da ne bodo propadle vse barake, ki so jih postavili za njihovo bivanje, vsi ostali pa so bili v tem času na deloviščih v krajevnih skupnostih Dobje, Planina in Prevorje, kjer so kopali jarke za novo električno napeljavo.
V hribu pod naseljem smo nato odkrili še nekaj pridnih mladincev, ki so obnavljali vodovod. Razložili so, da sodijo k brigadi Marijana Badela iz Zagreba, Rifat Forič, njihov komandant, pa je povedal, da so vsi zelo mladi, saj je povprečna starost 16 let in da zato težko tekmujejo z ostalimi brigadami pri doseganju norme.
Da so kljub temu prizadevni, pa so pokazali pri prenašanju težkih vodovodnih cevi. Ker je dva nista mogla nesti, sta jo pač prikotalila do jarka. Tudi štab akcije je bil prizanesljiv pri določanju njihovega dela in po besedah trenerja zagrebške brigade Zdravka Udževa, so jim dajali lažje delo. »Poleg tega, da so mladi, so vsi po vrsti mestni otroci, nevajeni težkega fizičnega dela. Priganjati pa jih kljub temu ni treba,« je povedal Zdravko.
Okrog ene izmed barak pa je brskalo okrog 10 pionirčkov in v prijetni senci in dobri družbi so tu in tam celo obrnili nekaj zemlje. Vse skupaj se jim je očitno zdela krasna zabava. Eden izmed njih, imel je komaj trinajst let, seje zgovarjal, da ga je prijatelj nagovoril, da bi šla skupaj v brigado in ni mu žal. Nato smo vprašali še tistega, ki ga je nagovoril, zakaj gaje privlekel s seboj, pa je čisto nedolžno povedal: »Zato, da bo delal!«
Toda, da ne bi kdo mislil, da se na akciji lenari! Brigada Džemal Bijedič iz Vučkovcev v Bosni in Hercegovini je pošteno zavihala rokave in ob udarnem dnevu dosegla 300 odstotkov norme. To pa so že rezultati, ki jih redko beležijo na akcijah. Njihov komandant Nurija Muratovič je bil presrečen, saj je menil, da se to krasno ujema z njegovim 47. rojstnim dnevom. Mi pa smo menili, da se vse skupaj krasno ujema z našim prihodom na Kozjansko, saj je Nurija radodarno delil čokolado.
Člani štaba so imeli polne roke dela. Nekoliko se jih je že lotevala mrzlica pred zaključkom akcije, saj so številni brigadirji iz prejšnjih izmen napovedovali svoj prihod v naselje. Posebno Jure Prešiček, komandant naselja, je ob tem dobival sive lase. Upal je, da bodo dobili na razpolago dvorano v kulturnem domu v Šentvidu, kamor bi lahko namestili vse »povratnike«. »Sicer pa so bile težave z nastanitvijo že pred začetkom akcije, tako da smo morali pošteno garati, da smo stvari uredili. Ves čas pa smo trepetali, kdaj bo zmanjkalo vode. Na srečo se je to zgodilo šele v tretji izmeni, pa še to le za nekaj dni. Verjetno pa vse te težave ne morejo pokvariti dobrega vtisa o akciji, saj na koncu ponavadi vsi ugotovijo, da vendarle ni bilo tako slabo, kot je kazalo na začetku.«
Ko gre za dober vtis, velja pohvaliti tudi interesne dejavnosti na akciji. Vlasta Sovine, ki skrbi za to področje življenja brigadirjev, je povedala: »Na akcijo sem prišla šele kasneje, zato so bile nekatere stvari že utečene in ni bilo posebnih težav. Seveda pa so se toliko bolj namučili na začetku akcije, saj so bile interesne dejavnosti povsem nepripravljene. Največ zanimanja je za cestno prometne predpise, imamo pa tudi frizerski, foto in radioamaterski tečaj. Povezujemo se z akcijo Kumrovec in skušamo v naselje pripeljati čim več glasbenih skupin, filmov … Vse pa se seveda ne da, ker ni dovolj denarja.« Tako si brigadirji večkrat pomagajo kar z žogo in zabava je tu. Prav tisti dan, ko smo jih obiskali, so imeli košarkarsko srečanje z ekipo Smelt Olimpije v Šentjurju.
[od tu naprej je besedilo v dolžini enega odstavka neberljivo, op.]
Tatjana Cvirn, Novi tednik, 29. 8. 1985
