Rodila se je v Dobjem. Pravi, da je obiskovala osnovno šolo od 7. do 14. leta, saj je takrat trajala 7 let. Ko je končala šolo, ji je večino njenega časa vzelo delo. Sama se rada pošali, da je bila motika njena tovarišica. Takrat ni bilo delitve na moška in ženska dela. Treba je bilo poprijeti za vse. Tako je nemalokrat opravljala tudi težja dela v hlevu in na njivi. Povrhu pa je poskrbela še za vsa gospodinjska opravila.
Zelo rada je brala knjige, sama pravi, da več kot kakšen profesor. Žal tega sedaj ne more več početi, zaradi izgube vida. Kljub temu pa nas v domu večkrat navdušuje s kakšnimi deklamacijami. Nedavno je skoraj do solz osupnila naše stanovalce, ko je na fizioterapiji deklamirala Prešernovega Povodnega moža. Ta spretnost ji je ostala še najbrž iz časov, ko je obiskovala amatersko gledališče v Dobjem in je še kot mlado dekle igrala na odru in na prostem. Spomni se nastopanja v Finžgarjevi Verigi, igri Stari in mladi ter igranja na prostem v Sleherniku in Miklavi Zali.
Pri 29 letih se je prvič poročila. Rodila sta se ji dva sinova, Miro in Konrad. Po smrti prvega moža je bila 6 let sama, nato pa se je leta 1975 ponovno poročila. Leta 1989 ji je umrl še drugi mož.
Kar nekaj časa je tako živela sama. Ker so ji sčasoma začele pešati moči in skupaj s sinovoma so se odločili, da gre v dom. Pri nas je že od februarja leta 2003. Sprva je še hodila na delovno terapijo, kjer je zelo rada šivala prte. In čeprav je sedaj na vozičku, se še vedno zelo rada udeležuje telovadbe in kot je že bilo povedano, s svojimi deklamacijami razveseljuje naše ostale stanovalce.”
