S tem naslovom je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Šramlova kmetija, kot poznajo domačijo, na kateri gospodari Tone Vrbek v Zibiki, je že leta usmerjena v kombinirano živinorejsko proizvodnjo. Mleko in pitanci so glavni vir dohodka, vendar Šramlovi – tako kot večina slovenskih kmetov – niso opustili samooskrbne dejavnosti.
Letno oddajo v zbiralnice Hmezadovega Kmetijskega kombinata Šmarje pri Jelšah približno 20 tisoč litrov mleka, vzredijo pa še osem do deset pitancev. »Redimo le domača teleta, v hlevu pa imamo tako v poprečju 25 glav živine. Seveda je že leta ponos naše kmetije tudi konj in prav zdaj imamo plemenskega žrebca noriške pasme«, pripoveduje gospodar Tone. Beseda pa se nekoliko zatika, ko se dotakneva dohodkovne uspešnosti kmetovanja. »Je že tako, da bi bilo bolje, če kmet ne bi znal računati in bi bil vesel vsakega dinarja, ki pride v hišo. Če pa se le zamislimo in s svinčnikom v roki, za to resnično ne potrebujemo računalnikov, izračunamo, koliko dinarjev smo vložili, da smo končno zaslužili enega, nas veselje mine«, razmišljujoče skomigne z rameni Tone.
Na domači kmetiji je zagospodaril po očetovi smrti; med tremi sinovi je pokazal za kmetovanje največ zanimanja in volje in, kot kaže, mu zaenkrat še ni žal. »Kmetija je bila že ob prevzemu lepo urejena in vedel sem, kako je treba delati, da nam bo zemlja kar največ dala. Pa pri tem ne gre zgolj za izkoriščanje, gre za to, da zemljo neguješ in obdeluješ z namenom, da od nje živiš«, pripoveduje gospodar Tone.
Pred štirinajstimi, petnajstimi leti, ko je začel skrbeti za približno 15 hektarov veliko kmetijo, se je Tone tudi odločil za kombinirano živinorejsko proizvodnjo. Takoj po potresu, ki je domačijo močno razmajal, so se Šramlovi lotili tudi temeljite obnove. Zdaj živijo v novi hiši, pod gospodarskim poslopjem pa imajo spravljeno vso potrebno mehanizacijo. Tudi živina je privezana v novih hlevih in največ razmišljanj domačih je usmerjeno v prihodnost. »Mehanizacije za kmetovanje imamo dovolj, kupili smo vse stroje, ki jih nujno potrebujemo za delo in, čeprav bi si kmetovanje s še kakšnim le olajšali, se to ne izplača. Že ta mehanizacija, ki jo imamo, ni dovolj izkoriščena in to je eden izmed problemov našega kmetijstva«, se zamisli Tone, ko razlaga, kako hitro stroji zastarijo, čeprav se še ne iztrošijo.
Zato pa bi na Šramlovi kmetiji v Zibiki kar prav prišel nov boks za pitance. »Kako bo z gradnjo, še ne vem natančno« je ob obisku pripovedoval gospodar. »Obresti so previsoke in s posojili si kmet dandanes ne more veliko pomagati«, razlaga in dodaja, da je pravzaprav pri njih za osnovno življenjsko varnost poskrbljeno, saj je žena Mimica zaposlena in prejema za svoje delo redno mesečno učiteljsko plačo.
Večino zemljišč imajo Vrbekovi zasejanih s koruzo, saj je poleg travinja prav koruzna silaža osnovna hrana za njihovo živino. Kmetija pa je, tako kot večina kmečkih posestev v Sloveniji, usmerjena tudi v samooskrbno dejavnost. Šestinšestdesetletna mama Zora, ki med drugim vodi tudi gospodinjstvo za sina, snaho in vnučka Klemena ter Tjašo, redi kokoši in prašiče in poskrbi, daje domača shramba napolnjena z vsem tistim, kar se lahko pridela doma. Ob letnih načrtih, kaj in kako pridelati na domači zemlji, se ne sme pozabiti niti na drobnjak, saj se z njim naredi prav okusna jajčna solata, smo ugotavljali ob obisku in si skupaj ogledovali ponos Šramlovega hleva – plemenskega žrebca noriške pasme, ki je poznan širom šmarske občine.
Ivana Stamejčič, Novi tednik, 27. 10. 1988
