Tjaša Turnšek je pred dnevi podpisala sodelovanje z Iowa State univerzo. Še pred njo je nadaljevanje svoje ameriške zgodbe potrdil Staš Sivka. To bo že njegova tretja sezona v NCAA ligi. Oba prihajata iz Rogaške Slatine. Na radarju oglednikov je tudi Gašper Škorjanc. Podčetrčan, ki trenutno igra v Iliriji. Pa še kdo iz naših koncev se lahko kaj kmalu znajde na tem seznamu.
To niso imena neznancev. To so naši sosedje, sokrajani. Zato še ne moremo naprej k prejšnjič napovedani temi. Preveč domačih imen je na ameriških letalskih vozovnicah.
Vse ima svoje prednosti in pasti. Najbolj očitno prednost odhoda na “kolidž”, višino zaslužka, sem omenil že v prejšnji kolumni. Za slovenske razmere so primerljivi s proračuni celih košarkarskih ekip. Očitna druga prednost je izobrazba. Hkrati pridobivati diplomo in biti profesionalni športnik je v Sloveniji precej težje. Navezovanje stikov, širjenje obzorja in spoznavanje nove kulture. Postati svetovljan.
Vse našteto se sliši skoraj preveč lepo, da bi bilo resnično. Pa vendar je. Vsa našteta dejstva držijo. Tjaša, Staš in upam, da tudi Gašper, se bodo vrnili s polnimi žepi, če bodo “pametni” z izobrazbo in pa zagotovo z zanimivimi zgodbami.
Kaj pa pasti? S košarkarskega vidika je to sedenje na klopi. Ni za vsakega ameriški stil igranja košarke. Vedno obstaja tudi možnost, da prideš med soigralce, s katerimi se ne povežeš. Tudi trener lahko ima svoje muhe. Čeprav to skoraj prej lahko uvrstim med prednosti, ker so balkanski trenerji znani kot “manijaki”. A vseeno, trener lahko natrosi preveč sladkih laži, samo da te podpiše. Ameriška kultura in način življenja tudi nista za vsakega. Kulturni šok je lahko premočan.
Največja past pa se po mojem mnenju skriva v najbolj očitni prednosti, višini astronomskega prihodka.
Denar je tudi past
Se še spomnite, kako ste razmišljali pri svojih dvajsetih? Tisti občutek nepremagljivosti. Polni mladostne energije, ves svet se vrti za in okrog vas. Zdaj pa si predstavljajte, da imate ob tem večkratnik plače svojih staršev.
“Veš kaj bi ti mogo…” fotra ali mame začne naenkrat zveneti precej drugače. Prijatelji začnejo dobivati poslovne ideje. Limke se lepijo na denar (vsaj tako se mi zdi). Brez prave zrelosti in usmeritve je lahko egotrip precej hud. V večini primerov bodo za tem sledile finančno slabše ponudbe, kar ni presenetljivo. A vendar ni nezanemarljivo. Potrebno je uživati v tem, kar počneš. Po mojem mnenju psiholog ni nič slabega, ko se iščeš. Govorim iz izkušenj.
Kaj pa ima od tega slovenska košarka?
Kako pa to vpliva na slovensko košarkarsko sceno? V tem “begu superg” se mi zdi najbolj primeren sledeči slovenski pregovor: “Janezek se ne spreobrne, dokler se v jamo ne zvrne.” Liga se že vrsto let pomlajuje. Temu v veliki meri pripomore nižanje proračunov. Pada gledanost in zanimanje za ligo. Pada kakovost produkta.
Razčistimo nekaj. Slovenski športnik je s.p.-jevec. Lahko se vpiše v razvid poklicnih športnikov, ki ne prinaša nikakršnih bonitet. Davčno najugodnejši so tako ravno štipendisti, ki pa odhajajo proti boljšim pogojem. Kdo ne bi? Klubi lahko le naprej životarijo. Ne krivim klubov, problem je sistemski, slovenski.
Za primer si bom sposodil Gašperja, ki je bil tudi moj soigralec. Svojo pot je začel v Podčetrtku, kjer je dobival priložnost od svojega 15. leta. S svojo kvaliteto je klub prerasel in Ilirija je bila odličen naslednji korak. Igranje v ABA2 ligi, letos že nastopa v prvi jadranski ligi.
V letošnji sezoni se ni naigral. Še vedno pa je član organizacijsko 2. najboljšega kluba v Sloveniji. Še naprej lahko ostane v najboljših klubih v Sloveniji, vendar selitev v ZDA zagotovo finančno prinese več dohodka. Mogoče tudi več minut. Recimo, da prejme klic s strani Cedevite Olimpije. Tudi tam ni minutaže, sem prepričan. Sta pa zato denar in pritisk zagotovo povišana.
Kaj bi v njegovih supergah storili vi?
