S tem naslovom je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Kronika beleži, da je šolski pouk v Zibiki že vse od leta 1813, javna šola pa je v kraju od leta 1869 naprej. Mogočno šolsko poslopje s konca prejšnjega stoletja so pred potresom temeljito posodobili, a ga je potres, leta 1974, uničil.
Novo podobo je dala Zibiki šola, zgrajena s solidarnostjo občanov Titovega Velenja. Nova šola, z Jakijevo fresko in s skrbno urejeno šolsko okolico, je petrazrednica. Šolo obiskiuje 80 učencev, učenci višjih razredov pa se vozijo v osrednjo osnovno šolo v Šmarje pri Jelšah. Že od začetka prešolanja imajo problem s prevozi, ker občinska izobraževalna skupnost ne financira prevoza učencev do Vršne vasi in Strtenice. Tako imajo nekateri učenci dnevno tudi do 5 kilometrov peš poti do šole.
Na šoli poučuje pet učiteljev. Vodja šola je Tone Gaberšek. Z uspešnostjo učencev so zadovoljni in število učencev v razredih ni visoko – s po 16 učenci po oddelkih. Učitelji se tako bolj posvečajo tudi posameznikom. Število učencev je v letih po potresu najprej upadlo, toda zadnja leta je opažen ponoven porast. Z gospodarskimi pogoji šole so zadovoljni in so letos dogradili plinsko postajo. Močno pogrešajo le telovadnico, za katero pa ni finančnih možnosti.
Šolski kolektiv je ubran in močno prisoten v krajevnih dejavnostih. Šola v Zibiki živi s krajevno skupnostjo in je pomembno gibalo kraja. Pa še nekaj: osnovna šola v Zibiki je ena redkih, kjer prav nihče ne kadi.
Brane Jeranko, foto: Edi Masnec, 26. 5. 1986
