S tem naslovom je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Za celovitejšo kulturno In turistično ponudbo
Sanacija pozno antične naselbine Rifnik nad Šentjurjem traja že tri leta in njeno dokončanje je v veliki meri povezano predvsem s kulturniškim dinarjem, skozi katerega pa se tako ali tako že skozi vidi, tako mačehovski je. A vendar so v Pokrajinskem muzeju, kjer sanacijo Rifnika vodijo, zadovoljni z vsakim uspehom in pripravljenostjo zlasti nekaterih domačinov, da pomagajo. Manj pa imajo pohvalnih besed za šentjurske forume, ki se kaj malo zmenijo za tako znamenitost nad domačim pragom.
Južno od Šentjurja pri Celju se vzpenja precej strm hrib, Rifnik (577 m). Ob strmo steno na severni strani hriba, kakih sto metrov pod vrhom, se prislanja nanj manjši hribček z razvalinami srednjeveškega gradu rifniških gospodov, ki se prvič omenjajo leta 1163. Zanimiva pa je predvsem prazgodovinska, antična in poznoantična naselbina. Obnova le-te pa zaradi pomanjkanja denarja teče bolj počasi.
Z 80 odstotki zagotavlja denar za obnovo republiška kulturna skupnost, 20 odstotkov pa pridane še občinska kulturna skupnost. Za letos je bilo to pičlih 6 milijonov dinarjev. Če si v Pokrajinskem muzeju Celje ne bi prizadevali na vse načine zmanjševati stroškov (na primer z najemom pogodbenih delavcev) bi bil Rifnik zapisan gotovemu propadu. Že za leto 1985 so si strokovnjaki zadali načrt za obnovo bazilike, hiše obrambnega zidu, kar bo mogoče uresničiti do prihodnjega leta, če bo seveda kaj več denarja.
Dela pri obnovi še malo niso lahka, saj je potrebno ves material, pa tudi vodo s traktorji voziti iz doline. Bile so težave tudi z napeljavo elektrike in vse takšne okoliščine dražijo sanacijo Rifnika, za katerega idejni načrt za prenovo je pred leti naredila skupina študentov. Idejni načrt pa je predvidel tudi ureditev okolice: poti, klopi, napisne table (tri so že postavljene). K temu nova pa je še zamisel, da bi naredili razgledno ploščad, postavili stare lončene peči za peko na prostem in tudi na tak način privabili turiste. Rifnik zdaj namreč močno sameva, pravi Darja Pirkmajer iz Pokrajinskega muzeja Celje, ki je za prof Lojzetom Bolto prevzela obnovo Rifnika v svoje roke. Tako se često zgodi, da na grad zaidejo tujci, ki so, kot kaže, bolje kot ostali turisti obveščeni o naši kulturni dediščini, tu in tam se še najde kakšen naključni sprehajalec, šolski razred ah vrtec na pobudo tovarišic in nič več. Letos se 5 minut peš na Rifnik ni povzpel še nihče iz občine, kulturne skupnosti ali raziskovalne skupnosti, da bi si vsaj ogledal, kako teče obnova. Tudi Fanika Bohinc, ki je lastnica zemljišča, kjer leži pozno antična naselbina, in ki bi rada to zemljišče prodala, ne najde stika z občino.
Obnova Rifnika ne bo imela pravega pomena, če se ne bodo zganili tudi turistični delavci, ugotavlja Darja Pirkmajer, ko pove, da so do sedaj s sanacijo nadzidali baziliko, del hiše 5, 6 in 7, niso pa mogli sanirati drugega dela hiše 5, obzidja in stražarnice. V naslednjem srednjeročnem obdobju bi radi, da bi stopili skupaj republiška in občinska raziskovalna skupnost in namenili denar za izkop ob obzidju naselbine, republiška in občinska kulturna skupnost pa naj bi namenjali denar za vsakoletna sprotna popravila. Šele potem bi dobil obiskovalec občutek utrjenega naselja, kjer bi bilo potrebno na višino metra ah dveh dvigniti obzidje. Če bi kasneje k temu dodali še organizirano turistično ponudbo s prospekti, razglednicami in strokovno razlago, kot so znali to storiti s podobnim objektom Sevničani, bi bil cilj dosežen.
Mateja Podjed, Novi tednik, 25. 8. 1988
