V hiši Vodebovih, v Gorici pri Slivnici 19, imajo od aprila v posebni sobi stalno razstavo, ki je posvečena Jožku Vodebu oz. Šturbejevemu Jožku, ki se je rodil leta 1911 in dočakal 95 let.
Ob stoletnici njegovega rojstva so se odločili, da slike pokažejo tako tistim, ki so ga poznali, kakor tudi mlajšim, saj upodobitve kmečkega življenja dandanes ne srečamo več. Avtor je na stara leta kot samouk na slikarsko platno prenesel ljubezen do narave in težkega kmečkega dela. Tako je prišel na plano talent, ki ga je nakazoval že od ranih let. Skupaj je ustvaril okrog 300 slik, ki krasijo številne domove po Sloveniji in tudi tujini. Za slikanje v mlajših in srednjih letih skoraj ni bilo časa, saj so prve oljne slike, ki so tudi najkvalitetnejše, nastale šele koncem šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Leta 2003 je njegov nečak Lojze Selič, rojen v vasi Voglajna, živi v Celju, napisal knjigo Zatrta umetniška duša, ki je posvečena življenju preprostega in plemenitega človeka. Takrat so v Gorici pri Slivnici in Šentjurju pripravili tudi razstavo in izdali katalog. Selič je v njej opisal njegovo trnovo življenjsko pot in ga označil za ljudskega umetnika. To je bil tudi Seličev knjižni prvenec. Od takrat je izdal še pet del: Pod taktirko desetih dirigentov, Trnjeva pot Gradiške Katice, Ljubezen ob voganci, Zgodbe iz moje vasi in leta 2010 roman Zakleta rodovina.
Življenjski krog Jožka VodebaZgodnja leta je preživel v reji pri botri, ki ni imela otrok in si je želela, da bi nečak postal duhovnik. Zaradi tega ni imela razumevanja za njegove risarske sposobnosti. Za duhovniški stan se zaradi sadizma »gospoda« pri sv. Urbanu ni navdušil, zato ga je teta poslala domov.V slivniškem javnem življenju je pustil globoko sled, saj je pel pri cerkvenem zboru, bil dolgoletni član igralske skupine in gasilec, žeje pa za razliko od vrstnikov ni gasil v gostilnah. Med vihro druge vojne se je vanj zaljubila nemška učiteljica, ki pa ji, zavéden Slovenec, ljubezni ni vračal, zato ga je kmalu čakal vpoklic v Wehrmacht. Med bolniškim dopustom je s Tončko Šuster s Kalobškega, bodočo ženo, pobegnil k partizanom, kjer se je izpostavljal v številnih akcijah, vendar ga je vseskozi peklil ponižujoč odnos vodstva. Po vojni ga je zasliševala OZNA, ki so ji vdano suflirali mnogi, ki se še nekaj let prej niso mogli odločiti, kje bi bili, vendar mu je pokončna hrbtenica branila biti ovajalec oz. izmišljevalec.S soprogo, s katero sta učakala zlato poroko, sta ustvarila družino in gospodarila na kmetiji. Udeleževal se je vseh družabnih dejavnosti in obenem vodil krajevni ljudski odbor in bil cerkveni ključar, kar je pomenilo, da za risanje skoraj ni bilo časa.
Po umetniški poti stopa tudi vnuk Rok Vodeb. Trenutno risarsko opremlja prihajajočo drugo knjigo Marije Plemenitaš iz Dobja. Aktiven je tudi kot pihalec na instrument avstralskih domorodcev didgeridoo. Večkrat je nastopil s skupino Aperion, sedaj pa sodeluje v multimedijski plesnoglasbenoslikarski predstavi Mandala srca. Že nekaj časa pili poseben roman, ki govori o svetu, ko mu zavlada Narava.
v: bR
