S temi besedami je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Šentjurski izvršni svet upošteval pripombe krajanov
V mnogih občinah imajo prodajo premoga urejeno na enem mestu, v šentjurski pa doslej ni bilo tako. Kmetijski kombinat je prodajal premog v svojih osmih poslovalnicah po vsej občini in vsaka ga je mesečno prodala okrog 10 ton. Ves ostali premog pa je ostal v Šentjurju in to predvsem drobne vrste, saj so v okolici naročali velenjski lignit, ki je cenejši.
To pa seveda ni bilo všeč Kmetijskemu kombinatu, saj je bil njihov tozd Trgovska dejavnost ob del dohodka, pa tudi rudniki so negodovali, ker niso prodajali vseh vrst premoga. Zato so zgradili deponijo za premog v Šentjurju in odslej naj bi ga prodajali samo tam, nič več pa v manjših krajih. Julija so za to novost izvedeli tudi krajani Loke pri Žusmu in bili so ogorčeni.
Svet krajevne skupnosti se je zato odločil, da zaprosi Kombinat za pojasnilo, hkrati pa pojasnil, da krajani želijo, da ostane prodaja v kraju. Odgovor Kombinata pa je bil negativen. Svojo prošnjo in zahteve so zato poslali na šentjurski izvršni svet.
Krajani svoje zahteve utemeljujejo z oddaljenostjo Loke od Šentjurja, saj bodo imeli odslej cel kup dodatnih potov, da bodo naročili premog in ga pripeljali do doma. Hkrati pa se bojijo, da bi bili v Šentjurju med zadnjimi na vrsti, saj je znano, da se na premog čaka več mesecev. Doma so ga dobili v dveh do treh mesecih in to takšnega, kot so si ga želeli. Takšna prodaja je bila ugodna tudi za starejše ljudi.
V trgovski dejavnosti zagotavljajo, da z novim načinom prodaje kupci nič ne izgubijo, ravno nasprotno. Prodaja na enem mestu naj bi bila ugodna tudi zanje, saj bodo lahko premog dobili vse leto, na voljo bodo različne vrste, ki jih bodo tudi mešali. Hkrati pa bodo poskrbeli, da bo vse potekalo po vrstnem redu in brez privilegijev. Bojazni, da bi prebivalci manjših krajev ostali letos brez premoga, po njihovih zagotovilih ni.
V četrtek je o tem vprašanju razpravljal tudi šentjurski izvršni svet. Ta je predlagal, naj upoštevajo zahteve krajanov in omogočijo, da manjše poslovalnice še vedno sprejemajo naročila za premog. Te naj bi nato poslali v Šentjur, kjer bi sestavili enotno listo, pri tem pa ne bi imeli Šentjurčani nobene prednosti. Tržni inšpektor pa bo moral kontrolirati, da bo prodaja pravilno potekala.
Zadeva se je torej iztekla vsaj deloma po željah krajanov. Žalostno je le, da mora o takšnih stvareh razpravljati izvršni svet, ker se bo različnih odločitvah pozablja na želje in potrebe krajanov. Prebivalci Kozjanskega pa so na to še posebej občutljivi, saj se ob takšnih dogodkih kaj hitro pojavijo očitki, da jim hočejo vzeti še tistih nekaj malenkosti, ki jih v kraju imajo.
Tatjana Cvirn, Novi tednik, 19. 9. 1985
