Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Poslovilna tekma Luke Lapornika: Včasih smo predobri, da bi ostali skromni


Označite Kozjansko.info kot prednostni vir na Googlu

“Lej, itak samega sebe kradeš, če nisi naredu vsega.” Ta stavek sva z Lapijem velikokrat ponavljala drug drugemu. Ko je bilo najtežje, nama je ta modrost na humoren način pomagala obrniti miselnost. Skozi samoironijo sva našla tiste zadnje atome moči in bolečino prestavila v termin po treningu. Luka je človek v telesu gazele. Najbrž je bilo zato njemu včasih lažje zdržati hude napore.

Po njegovih besedah je za njegovo skočnost krivo neumorno preskakovanje potoka ob hiši in drugih otipljivih ovir v mladosti. Ovire pa niso bile le fizične. Čeprav je njegov oče, Peter, velik podpornik šentjurske košarke, to ni pomenilo, da bo Luki dana privilegirana pot. Njegov košarkarski razvoj je bil nekoliko počasnejši. V kategorijah do 16 let je igral za drugo ekipo kluba iz Šentjurja. Takratni vodja mladinskega pogona, Dejan Mihevc, je zelo dobro vedel, kaj počne. Luki je omogočil vodilno vlogo v ekipi, pa čeprav ta ni bila prvoligaška. Korak nazaj za dva naprej.

Luka Lapornik je zato sinonimen za vztrajnostj. Ali pa kozjansko “zateglost”. Sami odločite. Oboje drži. Brez pozitivne trme se težko prebiješ med najboljše. Inat je tisto skrito orožje nas Kozjancev. Je pa zelo pomembno, da je pravilno usmerjeno. V nasprotnem primeru zna biti samodestruktivno. Pri Luki je bil ta inat usmerjen navznoter. Znal je najti notranjo motivacijo. Ni je iskal v drugih ali na račun nekoga drugega. Ni iskal izgovorov. Lovil je srečo. In jo tudi našel v košarki. Dopamin, ki ga prinese zmaga.

Iz Šentjurja v košarkarski svet

Kariera ga je najprej iz Šentjurja peljala v Laško. Tam je prvič zaigral na mednarodnem tekmovanju, ABA ligi. Še dodatno je utrdil svoje temelje za nadaljnjo kariero. Svoja rezultatsko najbolj uspešna leta je preigral v dresu novomeške Krke. Številni pokalni naslovi in tudi naslov slovenskih državnih prvakov. Čeprav je znan po svojih atraktivnih zabijanjih, je zame najlepša poteza njegove kariere trojka za zmago Krke proti Cedeviti Olimpiji v polfinalu pokala Spar.

Priložnosti so ga vodile tudi v Španijo, Romunijo in Francijo. Medtem je v poletnih mesecih nabral tudi nekaj reprezentančnih nastopov. Tudi ta dosežek je odkljukal.

Izjemna kariera. Moram pa priznati, da me je njegova odločitev o poslovilni tekmi kar malo presenetila. Ker nikoli ni iskal središča pozornosti. Ni tak karakter. Vedno je užival v tem, da je del kolektiva. Da je dobro vzdušje. Da se “mamo vsi fajn” (in zmagujemo). Ampak ravno to mu je uspelo z njegovo Zadnjo četrtino.

Na nasprotnih bregovih

Ker nekaj še moram omeniti. Lapi je že dve sezoni nazaj igral svojo zadnjo četrtino, ki je imela še dva podaljška. Zakaj to omenjam? Ker sem bil del te tekme. Takrat v dresu Ilirije s kapetanskim trakom. Četrtfinale prvenstva se je odvijalo sočasno s finalnimi tekmami ABA2 lige proti Bosni iz Sarajeva. Precej smo se morali namučiti za preboj v polfinale državnega prvenstva. Lapi je igral odlično serijo. Zavedal se je pomembnosti. Tudi sam sem to začutil. Peska v peščeni uri je zmanjkovalo. Po zmagi sem imel grenak priokus, čeprav smo uspeli doseči svoj cilj.

Za konec skupaj

Trudil se je zadrževati čustva, ki so ga preplavljala. Ni še bil pripravljen na svoj košarkarski konec. Odigral je še eno sezono v dresu svojega matičnega kluba. In minuli vikend odigral poslovilno tekmo. Tokrat sva bila soigralca, kar mi je bilo ljubše. Tekmovali smo. Na njegovo željo, saj se ni želel posloviti z revialno tekmo. Poklon njemu in njegovim dosežkom. Na parketu, kot tudi izven njega. Dogodek je lepo sklenila gesta šentjurskega kluba, ki je upokojil njegov dres in številko 24.

Tovrstni pokloni v naših koncih niso običaj. Pa bi mogoče morali biti. Tudi, če smo navajeni kmečke skromnosti in potrpeti v tišini. Nekateri dosežki so preglasni. Včasih smo predobri, da bi ostali skromni. Zaigrati na njegovi Zadnji četrtini je bila zame posebna čast. Hvaležen sem mu za to priložnost. Ne bova več soborca na parketih, vendar prijatelja zagotovo.

Življenje teče naprej, dres bo zamenjal za kaj bolj formalnega. Od zdaj naprej mu bom najino znamenito motivacijsko mantro ponavljal, ko bo jamral o višku papirologije.