S tem naslovom je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»Gradimo na tradiciji, polni smo zavzetosti in naši pogledi so uprti v prihodnost, ker s tem, kar imamo zdaj, še nismo zadovoljni,« pove predsednica kulturnega društva v Zibiki Helena Rančigaj, ki vodi društvo eno leto.
Po poklicu je vzgojiteljica, ne manjka pa ji načrtov, idej, predvsem pa misli, da jih bodo zavzeti člani njihovega društva tudi uresničili.
Vsako leto igrajo v Zibiki dve igri. Za pustne dni komedijo, za resnejše dni dramo. Letos so postavili na oder Komedijo ljubezni, avtorja Noela Cowarda. Igro so odigrali v gasilskem domu v Zibiki, vsako le to pa s pripravljeno igro gostujejo v Loki pri Žusmu. Jeseni običajno komedijo ponovijo še na domačem trgu. Letos se je prvič podala v režijo Helena Rančigaj, vse prejšnje igre pa je režiral ravnatelj osnovne šole v Zbirki Tone Gaberšek, duša kulturnega življenja v krajevni skupnosti Zibika.
Člani kulturnega društva v Zibiki (50-60 po številu) so letos ustanovili še moški pevski zbor, ki šteje 34 pevcev, vodi pa jih Roman Drofenik iz Šmarja. Prepevati so začeli stare narodne pesmi, jih oživljati še naprej, k čemur bi radi pritegnili še ženske. Te bi z veseljem prepevale, a jim manjka pevovodja. mladina pa je navdušena za folkloro, pa jim prav tako primanjkuje mentorja.
Lani so v Zibiki pripravili v šoli zelo uspelo likovno razstavo likovnika Janka Orača, pri obujanju starih običajev pa tudi niso na zadnjem mestu.
Vsako leto je tudi zelo odmevno srečanje narodnozabavnih ansamblov, kjer nastopajo v tekmovanju posamezniki z lastnimi skladbami posamič ali v ansamblu. Letošnje srečanje, osmo po vrsti, bo avgusta.
Kulturno društvo v Zibiki pa ne beleži samo uspehe, ampak se srečuje tudi s težavami. To so predvsem mentorji, kijih ni in neustrezni garderobni prostori v gasilskem domu. Vsa sredstva, kijih društvo s svojo dejavnostjo zbere, bodo odslej namenili za nabavo garderobe in scenografijo. Če članom uplahne pogum, pa jim je v zadovoljstvo polna dvorana in načrti za naprej, katerih ni malo.
Zdenka Stopar, Novi tednik, 4. 8. 1988
