S tem naslovom je bil na današnji dan pred 15 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Franci Černelč, kipar, oblikovalec stekla, zborovodja, pesnik ter pobudnik društva steklarjev
V Bistrici ob Sotli, nekdanjem Sv. Petru pod Svetimi gorami, so dolgo hudo trpeli na račun sosednje Podsrede. Imeniten kraj nikoli ni postal trg, za razliko od sosednje Podsrede, saj sta mu manjkala »pranger« in sodna oblast. Po vsem najhujšem, kar se je dogajalo pred več kot sto leti, so postavili Bistričani letos poleti namesto sramotilnega stebra ogromen Kamen časti. Bistriški kipar Franci Černelč je klesal sedemnajst ton težko skalo kar mesec dni.
O odmevnem dogodku iz leta 1882 pričajo uglasbena Prangerska pesem, časopisna poročila ter spomini domačinov, ki se nadaljujejo iz roda v rod. Kaj se je dogajalo? Skupino mladih Bistričanov je tamkajšnji zdravnik v gostilni uspel naplahtati, da je v Podsredi postavljen »pranger« z nekdanjega srednjeveškega trga Kunšperk, ki je na območju bistriške fare. In skupina mladih Bistričanov se je potihem odpravila neko noč s konjsko vprego po svoj »pranger« v Podsredo, od koder naj bi ga bila preselila v Bistrico ob Sotli. Storilce so našli ter kaznovali, vendar je do podobnega dogodka prišlo še enkrat.
»Nimamo ›prangerja‹ in nikoli nismo postali trg. In zakaj ne bi iz nečesa negativnega ustvarili pozitivno, Kamen časti?« se je vprašal kipar Černelč iz Bistrice ob Sotli, ki je idejo o takšnem kamnu predstavil na občini. Tam jim je bila takoj všeč, čez nekaj časa so v okolici pri ravnanju zemljišča celo naleteli na primerno skalo in Černelč se je letos poleti takoj lotil dela. »Ko imam neko zamisel in se lotim ustvarjanja, zame ni ovir,« poudarja. Pred dežjem in sončno pripeko je kiparja ščitil velik sončnik, nadležnemu belemu prahu se ni bilo mogoče izogniti. V veliko skalo je izdolbel prazno polje, ki ponazarja manjkajoč bistriški »pranger«. Pred ogromnim kamnom časti, ki je zdaj postavljen na trgu pred občinsko stavbo, se že fotografirajo mladoporočenci, tam so ovekovečili občinske nagrajence, radi se slikajo izletniki … »Kamen je že zaživel,« je zadovoljen avtor »antiprangerja«, čeprav se v sosednji Podsredi nekateri ne strinjajo s pogrevanjem stare »prangerske« zgodbe.
Od kipcev do kipov
Franci Černelč, ki ga Slovenija pozna predvsem kot vrhunskega oblikovalca stekla, je začel kipariti pred desetletjem. Začel je med služenjem vojaškega roka, kjer si je kratil čas z izdelovanjem kipcev, nato sta ga preveč zaposlili družina in služba.
»To, kar je bilo v meni, sem sprostil,« se spominja. Ko so pred desetletjem pri kulturnem domu v Bistrici ob Sotli posekali lipe, jih niso imeli kam odpeljati. »Ravno takrat sem prišel v gostilno ter rekel: Pa k nam odpeljite, bom naredil brentača Tonča.« Nastal je prvi Černelčev kip. Danes so Černelčevi predvsem kamniti kipi na različnih mestih. Predlani so postavili njegov kip Primoža Trubarja v Dobležičah na Kozjanskem, v naravni votlini na Pilštanju je njegov kip domačinke sv. Eme, v Podsredi je sadjarski tron, na hribu pri Bistrici ob Sotli je Slomšek, ustvaril je tudi kip pesnika Aškerca, ki je prastric Černelčeve soproge … Njegov največji kip, visok tri metre, je slovenski prestol s kraljem Matjažem (ki po obraznih potezah spominja na pohorskega partizanskega komandanta Šarha), v skupini z generalom Maistrom, neznanim vojakom slovenske osamosvojitve ter Alenčico, ki predstavlja Slovenijo. Kip je postavljen v bližini Slovenske Bistrice, pri samostanu Studenice je Černelčev kip znamenite Zofije Rogaške, pri vhodu radgonskega sejma je leseni kip sejalca …
Za konec boks
Franci Černelč, ki je od novembra upokojenec, je tudi pesnik, zborovodja, pobudnik ustanovitve Društva steklarjev Slovenije, duša etno skupine Nojek, avtor bistriškega občinskega grba … »Steklo sem imel zelo rad in še ga imam,« govori o ljubezni, ki ne bo zarjavela. Dve desetletji je bil vodja delavnice v nekdanji enoti Steklarne Rogaška v Kozjem, nato še štiri leta v Rogaški Slatini. Najbolj odmevno je njegovo oblikovanje unikatnih steklenih izdelkov, ki so služili ter še služijo kot protokolarna darila za jordanskega kralja, papeža, za srečanje BushPutin v Sloveniji, Billa Clintona … »Končal sem z boksom,« se je pošalil na račun letošnjega povabila, ko je oblikoval stekleno boksarsko rokavico za Mohameda Alija ter nato še za Dejana Zavca. Za Dalajlamo pa je letos ustvaril steklen lotusov cvet. Franc Černelč je bil pred petimi leti, ko je začela ugašati steklarna v Kozjem, pobudnik ustanovitve Društva steklarjev Slovenije s sedežem na Kozjanskem. »Ugotavljal sem, da so si steklarji med seboj tuji, namesto da bi si pomagali,« pojasnjuje svojo zamisel. V društvu, ki med drugim povezuje največje slovenske steklarne ter je septembra pripravilo razstavo na ljubljanskem gradu, je podpredsednik.
Na Kozjanskem ga prav tako dobro poznajo kot zborovodjo, saj je mešani pevski zbor v domači Bistrici ob Sotli vodil kar četrt stoletja ter nato izročil posebej oblikovano stekleno dirigentsko palico rosno mladi zborovodkinji. Izdana je bila zgoščenka zbora, trenutno pripravljajo zgoščenko s Černelčevimi otroškimi pesmimi, ki jih je sam tudi uglasbil. Pred nekaj leti, za pesnikovo srečanje z abrahamom, je tudi izšla njegova pesniška zbirka s pomenljivim naslovom Muzikant. In muzikantov v Černelčevi družini ne manjka, saj so kar trije sinovi od štirih glasbeniki v različnih skupinah.
Brane Jeranko, Novi tednik, 8. 10. 2010
