S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Ljudje na podeželju živijo dandanašnji v podobnem, hitrem tempu življenja kot v mestih. Kovačičevi iz Pristave pri Mestinju imajo razmeroma veliko kmetijo, saj je v hlevu pri vezanih deset glav živine. Miran izdeluje tudi zanimive lesne izdelke, njegova žena, Zofka, je krajevna zastopnica Zavarovalnice Triglav, hčeri obiskujeta osnovno šolo, Miranova mama pa precej pripomore v gospodinjstvu. Le nedelje so povsem družinske, ko lahko posedijo skupaj več časa.
Miranovi lesni izdelki so cenjeni vse od turističnih Atomskih do Čateških toplic. Lani je za kamp v Čateških toplicah izdelal lične lesene hišice, v zadnjem času pa tudi za kamp v Atomskih toplicah. V Podčetrtku je naredil približno tri deset trških mostičkov, lesene turistične kažipote, s slamo kriti kažipot pred hotelom, za novo letno kopališče Term pa opazni veliki lok. Zdaj ima v mislih načrte za privlačna le sena avtobusna postajališča po krajevni skupnosti Pristava, vse od starega dela Atomskih toplic preko Sodne vasi do središča Pristave. Razmišljal je celo o slamnati kritini, ki vzdrži od dve do tri desetletja, vendar je dandanašnji za slamo problem.
Kovačičevi so se v Pristavo priselili iz doline Vonarja, ki so jo takrat izpraznili zaradi velikih načrtov za medrepubliško akumulacijsko jezero. Na stare, zanimive mline na reki Sotli je ostal le spomin, o jezeru pa ni duha ne sluha. Kmečki ljudje, spodrezanih korenin, so si morali poiskati nove domove blizu in daleč, v tujih krajih, med tujimi ljudmi. Morali so vse do Savinjske doline, celo na Gorenjsko. Ne kaj starejših gospodarjev je umrlo od same žalosti po koreninah ob Sotli. Kovačičevi so uspeli kupiti posestvo ne da leč, v Pristavi, kjer so zgradili nov dom. V Pristavi so zadovoljni, tudi ljudje so večinoma dobri. Miran ter njegova mama. Slava, se še večkrat spomnita nekoč privlačnejše vonarske doline med Atomskimi toplicami ter Rogaško Slatino. Tam je živel tudi Miranov ded, ki je nekoč izdeloval sode ter še marsikakšne zanimive lesene izdelke. Miran Kovačič pa je poln novodobnih zamisli ter razmišlja tudi o turističnih spominkih iz lesa za potrebe turističnega Obsotelja.
V Vonarju imajo Kovačičevi še nekaj zemlje, pri Sv. Emi nad Atomskimi toplicami pa čudovit vinograd. Ta je po vsem obnovljen, z blizu dva tisoč trsi, v znamenju chardonaya, sauvignona, renskega ter laškega rizlinga. Miranova žena Zofka, ni vonarskih korenin. Rada se spominja domače Rečice pri Laškem, domačije tik nad Plečnikovo cerkvijo, družine z enajstimi otroki. Po krajinske razlike se je hitro navadila. Zaradi terenskega zavarovalniškega dela pozna pristavški kraj ter ljudi celo boljše kot rojeni Pristavljam. Zofki veliko pripomore v gospodinjstvu Kovačičeva mama, Slava, ki pa ima trenutno težave s kolkom. Njena pomoč je bila še zlasti dragocena v času, ko so bile tri Kovačičeve punčke v rosnih letih.
Danes je najstarejša, Mateja, že osmošolka ter razmišlja o gimnaziji, sestrica, Lidija, pa je šestošolka. Obe obiskujeta priznano osnovno šolo v Pod četrtku, kjer sta uspešni na različnih področjih. Starejša, Mateja, je sodelovala lani v skupinski raziskovalni nalogi o zeliščarstvu v Olimju, s katero so se uvrstili na državni ravni na drugo mesto. Mlajša, Lidija, je bila lani med petošolci bivše šmarske občine najboljša v teku. Na najmlajšo Kovačičevo deklico, na pokojno Sabino, pa spominja huda bolečina. V teh dneh je minilo leto dni, odkar so se številni ljudje poslovili od nje na zadnji poti. Ob grobu učenke 2. razreda pristavške šole, ki je umrla na poti v šolo. Bolečina njenih staršev ter drugih domačih je še vedno neizrekljiva, veliko pa jim pomeni, ker opažajo, da ljudje čutijo z njimi. Odkar so malo Sabino pokopali, na njenem grobu lučka še ni ugasnila, prižigajo pa jih številni ljudje. Starša pokojne deklice sta opazila, da je za njen nedavni god gorelo kar dvanajst svečk. Lepo se je spominjajo tudi njeni sošolci ter tovarišica. Njena starša, Zofka in Miran Kovačič, sta na grobu dnevno, v hudi bolečini pa skušata čutiti kot da je njuna Sabina še vedno z njima. Po tej tragediji so se v kraju kmalu uspeli dogovoriti glede malenkosti v zvezi s spornim pločnikom, nedolžnega otroka pa prepozna sloga seveda ne more obuditi.
Ob nedeljah se prehitri življenjski tempo upočasni, zato je to resnično Kovačičev družinski dan. V prostih trenutkih radi prebirajo tudi časopise in revije, med njimi dolga leta Novi tednik. Novice iz domačih krajev berejo vsi družinski člani, križanke pa rešuje naj večkrat Mateja. Radi prebirajo tudi Petico, zlasti Miran, ki ga že od šolskih dni posebej pri vlačita zemljepisno ter zgodo vinsko področje. Pred nekaj leti je obiskal Egipt, kjer je z velikim zanimanjem opazoval življenje ob Nilu, tisočletne piramide, novejši asuanski jez, jezdil je kamelo, z letalom pa je bil tudi v Abu Simblu, ob meji črnega Sudana. Kadar ima Miran Kovačič malo več časa, pa se posveča tudi šahiranju.
Brane Jeranko, Novi tednik, 30. 11. 1995
