Osrednjo občinsko proslavo dneva državnosti, bila je v nedeljo, 20. junija, v športni dvorani Hruševec, sta zaznamovala dva ekstrema: po eni strani odlično izveden program, po drugi strani pa smo dobili predstavo, kakršne smo poznali od leta 1945 naprej. Kot da leta enaindevetdeset enostavno ni bilo.
Pihalni orkester Šentjur napreduje iz leta v leto; skoraj 70-članski kolektiv je pripravil vrhunski okvir slavnostnemu dogajanju, enkraten je bil tudi skupen nastop z združenim pevskim zborom. MPZ Skladateljev Ipavcev, okrepljen s pevci s Ponikve, je pel odlično, bistveno bolje kot nekaj dni prej na svojem letnem koncertu. Tistim, ki smo od otroštva naprej živeli s partizansko pesmijo, so šle kar dlake pokonci. Tudi recital več ali manj klasične partizanske poezije v izvedbi Damjana Trbovca, recital Anite Koleša in nastop plesne skupine Jabuke so navdušili. Skratka vse bi bilo tako rekoč idealno – če bi praznovali na primer 29. november. Čeprav je bil naslov proslave bolj splošen Vojna in mir, pa naj bi menda le bila posvečena slovenski državnosti, česar pa se skoraj ni dalo uganiti. Če bi na displeju vsaj namesto Kučanovega govora zavrteli kakšen zgodovinski posnetek iz časa Demosa, poleg posnetkov iz NOB, parade na Rdečem trgu, ameriških pacifiških bojev ali celo Napoleonovih vojska pa nekaj epizod iz vojne leta 1991, zakaj ne tudi iz znane nesreče z armbrusti v Dobju, bi še bilo sprejemljivo. Tako pristransko opevanje zgodovine, čeprav vrhunsko izvedeno, zlasti še, ker je le šlo za dan državnosti, pa se je zdelo kot nekakšno šentjursko nadaljevanje »Ertlovega odlikovanja«. Upam, da je šlo za režijski spodrsljaj in ne za načrtno politizacijo. Je že res, da je partizanska pesem fascinantna, da si jo pevski zbor ali pihalni orkester lahko vedno privoščita ob posebnih prilikah, toda vsaj ob dnevu državnosti ne bi smeli pozabiti, da se je slišala tudi do Teharja, Kočevskega Roga …
t/f: FK / Šentjurske novice
