S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Alpinist Aco Pepevnik Iz Šentjurja po dvajsetih letih prvi Štajerc, ki Je stal na vrhu Cho Oju, šeste najvišje gore na svetu – Trinajsti Slovenec na tem vrhu
Odprava »Cho Oju ’95«, ki jo je organiziral alpinistični odsek Impol iz Slovenske Bistrice, je odšla na pot proti 8201 meter visoki gori marca letos. Osem alpinistov se je podalo viharnemu izzivu na proti. Vedeli so, da je Cho Oju muhasta lepotica, in če tudi bi fante povsem mimo pričakala, bi še zmeraj potrebovali tisto majceno in čudežno reč, ki navsezadnje razplete gorniško življenje in prizadevanje. To je sreča. Tokrat se je na konice premraženih prstov ujela Acu Pepevniku, edinemu članu odprave, ki je stopil na tega osemtisočaka. Ko je pričel plezati, je svetila polna luna. Uspelo mu je 18. aprila ob 9. uri in 5 minut.
V bazo
Vodja odprave Impol Danilo Tič, člani Marjan Frešer, zdravnik Groazd Bunc, Matjaž Pečovnik, Aco Pepevnik, Milan Romih in Simon Unuk so odšli iz domovine 12. mar ca, v Amsterdamu pa se jim je pridružil še Fred Randall, zdravnik iz ZDA. Naslednja postaja je bil Katmandu, od koder so poleteli z ruskim helikopterjem v nepalsko vasico Luklo in pričeli s privajanjem na višino. »Utaborili smo se pod Island Peakom in se po osmih dneh aklimatizacije povzpeli na ta, 6187 metrov visok vrh,« pripoveduje Aco Pepevnik, »nakar smo se vrnili v Katmandu, kjer smo se dobro najedli in odpočili.«
Z eno izmed tibetanskih agencij so uredili vse potreb ne podrobnosti za nadaljnje potovanje in se 30. marca zvečer odpeljali z avtomobilom proti nepalsko kitajski meji. Za sto kilometrov poti po izredno slabih cestah so porabili celo noč: »Formalnosti na meji smo na naše presenečenje uredili neverjetno hitro. Pred šestimi leti so nam na tej isti meji hoteli zapleniti celo tuje revije… Tokrat je šlo vse kot po maslu.«
2. aprila so prišli v mesto Tigri v notranjosti Tibeta, nato pa se naslednji dan ustavili v »avtomobilski bazi«, postaji za kamione in džipe: »Od tam smo potrebovali tri dni do prave baze pod Cho Ojom. Že takrat smo vedeli, da bo pihal močan veter. Ponoči nam je namreč močan orkanski veter odnesel veliko ponjavo, s katero naj bi prekrili kuhinjo. Pa smo ostali brez strehe nad glavo. Na 5600 metrih smo si v dveh dneh uredili bazo tako, da bi bilo naše bivanje čim bolj prijetno. Ker smo bili že dobro aklimatizirani, smo lahko takoj pričeli delati na hribu.« Temperature so bile zelo nizke, ponoči okoli -20 stopinj Celzija, podnevi pa nikoli nad ničlo. Obetal se je vzpon v hudem mrazu.
Prva dva tabora
Že v Nepalu so se odpravi pridružili šerpe Lakma, Rinzi in Tsering. Dvajsetletnemu Lakmi se takrat še sanjalo ni, da ga čaka huda preizkušnja. Prav lahko bi ga stala življenje.
Aco Pepevnik in Milan Romih sta postavila tabor 1 na višini 6400 metrov in naslednjih 400 višinskih metrov premagala kar v prvem poskusu. To je bilo 9. aprila. Naslednjo navezo, v kateri sta bila Simon Unuk in Marjan Frešer, je iz prvega tabora pregnal močan orkanski veter, ki jima je preprečil nadaljnji vzpon in postavitev drugega tabora. 15. aprila so Danilo Tič, Matjaž Pečovnik in šerpa Rinzi postavili tabor 2 na 7000 metrih. »Pričeli smo se pripravljati na končni cilj,« pripoveduje Aco Pepevnik. »Manjkal je le še ta bor 3. V tistem času pa je cela ekipa zbolela. Nekateri so dobili vročino, angino, eni celo pljučnico. Imeli smo dva zdravnika, eden je zbolel, drugi pa je imel polne roke dela.«
V naslednjem poskusu sta Aco Pepevnik in šerpa Lakma 17. aprila postavila zadnji, tretji tabor na višini 7400 metrov, čeprav so ga prvotno načrtovali na 7600 metrih: »Tabora na tehnično zahtevnem in grdo zaledenelem delu ni bilo enostavno postaviti. S šerpo sva eno noč prespala v taboru 1, po tem napredovala do drugega tabora, takrat pa se je dečko že zelo slabo počutil. Pred nama je bilo še pol hriba. Nosila sva šotor, spalne vre če, kuhalnik, plin, nekaj hrane, vse skupaj je tehtalo kakšnih 12 kilogramov, kar pa za vzpon na veliki višini ni malo. Dihanje v takih pogojih je pač zgodba zase. Dihaš trikrat bolj intenzivno kot v normalnih razmerah.« Tabor sta vendarle uspešno postavila, potem pa je šerpo zgrabila višinska bolezen; postal je popolnoma apatičen, odsoten, brez vsakega zanimanja za dogajanje okoli sebe. Pred tem sta se z Acom celo menila, da bi se z vrhom spopadla oba. Kajti za mladega Lakmo bi bil vzpon na osemtisočaka izjemen uspeh, ki bi mu v prihodnosti prinesel prednost ene točke pred ostalimi šerpami. Druge odprave bi Lakmo jemale s seboj kot uspešnega šerpo. Žal. Ostal bo brez vrha.
»S šerpo je bilo vedno slabše. V šotoru je neštetokrat bruhal, kamorkoli je pogledal, je bruhal; po meni, po tleh, po vrečah, povsod,« se spomni Aco. Takrat si je sam pri sebi dejal: Potrpežljivo moram čakati uro, ko bom lahko zapustil šotor. Naj pusti bolnega šerpo in gre proti vrhu? Lakma je zatrjeval, da bo lahko počakal deset ali dvanajst ur v šotoru. Pepevnika so po radijski zvezi spodbudili še tovariši iz baze. Pojdi!
Proti vrhu
Čakal je polno luno. Člani odprave so natančno proučili plezalne pogoje in med drugim prišli do zaključka, da je vreme ob polni luni lepše. Pregledali so razne koledarje, pretehtali razmere prejšnjih vzponov na Cho Oju in tako verjeli, da jim bo polna luna prinesla lepo vreme. Cho Oju je lahko zaradi vetra in padavin zelo nevarna.
»Plezati sem začel ob dveh zjutraj. Bila je še noč, kajti polna luna je posvetila šele čez dobro uro. In sem šibal proti vrhu po Messnerjevi varianti,« pripoveduje Aco Pepevnik. »Ko sem priplezal na višino 8100 metrov, so se zame stenske težave končale. Pred menoj je bil le še plato, dolg kakšnih 500 ali 600 metrov, v katerih pa se dvigneš le za okoli 100 višinskih metrov. Ko premaguješ plato, sploh ne veš, kje je pravzaprav vrh. Že prej sem vedel, da se bom orientiral po Mont Everestu. Pomikaš se po sredini platoja, in ko zagledaš streho sveta, oddaljeno okoli 30 zračnih kilometrov, ta … [nadaljevanja zaradi pregiba ni mogoče razbrati, op.]
Novi tednik, 18. 5. 1995
