Še pred tremi desetletji je bila dolinica ob Kamenskem potoku le zapuščeno zamočvirjeno rastišče šara, po melioracijskih posegih pred dobrima dvema desetletjema je postala rodovitna, pred tremi leti, ko je skoznjo podžupan Jože Artnak začrtal traso bodoče navezovalne ceste, pa je postala nepomirljiv vzrok sporov med občinsko oblastjo in krajani. Občinska oblast je vztrajno delala na uresničitvi svoje zamisli »severne šentjurske obvoznice«, občani Kamena, organizirani v Civilno iniciativo Kameno (CIK), pa so njene namene enako vztrajno povsem zavračali.
Podrobni prostorski načrt ni zanimal nikogar
Marca 2010 je Občinski svet (OS), kljub nasprotovanju CIK-a, sprejel odlok o umestitvi te trase v občinske prostorske načrte in Regijska razvojna družba Domžale (RRD) je nadaljevala s pripravo potrebne dokumentacije. Tako je bil od 7. januarja do 7. februarja letos v razpravi podroben prostorski načrt te cestne trase, konec januarja pa naj bi se zgodila javna razprava o njem. Toda razprave sploh ni bilo. Predstavnik CIK Andrej Janežič je le še enkrat odločno ponovil razloge, zakaj cesta skozi Kamensko dolino za njih ni sprejemljiva, in o predloženem podrobnem prostorskem načrtu sploh ni razpravljal. Podobno sta ravnala tudi Jože Čokl s Kamenega, ki je z veliko prizadetostjo zatrjeval, da njegova zemlja ni in nikoli tudi ne bo naprodaj (»v Sloveniji pa je tudi dovolj »pokvarjenih odvetnikov«, ki bodo izničili občinsko samovoljo«), ter ogorčena Marija Korošec iz Trnovca, ki je zahtevala 5000 € mesečne odškodnine, če bo Občina vztrajala na razpolovitvi njenega posestva s cesto. Župan Diaci se je več ali manj »skrival« za odločitvijo prejšnjega OS in za svojim nekdanjim zavzemanjem za t. i. rjavo varianto skozi gozdove po levem obronku Kamenske doline, ki pa je, kot se ve, bil za državo zaradi neekonomičnosti nesprejemljiv, in za obljubami, da bo še poskušal iskati sprejemljive rešitve. Predstavnik RRD je naelektreno vzdušje umirjal s pomirljivimi ponudbami, da se bodo o vseh spornih zadevah še individualno pogovarjali. In to je bilo vse. Obe strani sta ostali vkopani za svojimi stališči.
Boj za kmetijsko zemljo ali le za več evrov?
Kamenčani seveda trdijo prvo, občinski možje pa verjetno računajo na drugo možnost, kajti dejstvo je, da so doslej kmetje drugje po državi, ki so bili ob zemljo zaradi podobnih posegov v prostor, s kupnino in odškodninami praviloma zlahka nadoknadili izgubljeno, da ne rečem tudi obogateli. V tem smislu se zdi spor le navidezen, čeprav je seveda nesporno, da nova cesta ne bo prizanesla sedanji idiliki Kamenske doline.
Težko je reči, koliko je med približno 40 lastniki zemljišč takšnih, ki bi zemljišča kljub sedanjemu nasprotovanju le prodali, toda po nekaterih ocenah bo večina le popustila. Večji del trase namreč poteka po manj ustreznih zemljiščih, ki bi jih v tem primeru odlično vnovčili. Zdi se, da je v Kamenski dolini spornih le okrog 700 metrov trase, ki gre po dolini tik pod vasjo, lastniki sporne zemlje pa so Čokl, Janežič, Omerza, Urleb in Vouk. Od teh živita pretežno od kmetijstva le Čokl in Vouk. Realno bi se pod spornim odsekom ceste izgubilo skupno le okrog 1 ha kmetijske zemlje, kar realno ne ogroža kmetovalske eksistence nikogar od prizadetih kmetovalcev. Problem je očitno v potencialno ogroženi kvaliteti življenja; cesta bi tekla tako rekoč tik ob Čoklovi domačiji, prve pa bi bile na udaru hrupa in izpušnih plinov tudi domačije ostalih štirih.
Ne bom trdil, da je res tako, toda zdi se, da se bo nazadnje problem navezovalne ceste lomil prvenstveno na hrbtih teh petih Kamenčanov in da bo do odločilnih pogovorov prišlo, ko bodo ti ostali sami.
Dileme navezovalne ceste
Ni dvoma, da navezovalna cesta ne rešuje le prometnih zagat mesta Šentjurja, temveč v enaki meri tudi težave prebivalcev Trnovca, Dol, Nove vasi in Črnolice. Z ozirom na spremljajoč suhi zadrževalnik poplavnih vod in na možnost novih podjetniških con gotovo bistveno vpliva tudi na šentjurske razvojne priložnosti. Moralnih dilem tu pravzaprav ni: Kamenčani so splošno sprejemljiva žrtev. Toda razumljiv je tudi njihov »egoizem«; le kdo se ne bi z vsemi silami boril za svoj življenjski prostor? Kot vse kaže, so svoj boj tako dobro organizirali, da je končni izid merjenja moči med njihovimi in splošnimi interesi negotov. Pa ne toliko, ker bi bila pravo in pravičnost izrecno na njihovi strani, temveč bolj zato, ker je država Slovenija v hudi krizi in se lahko zaradi teh zemljiških nategovanj kaj hitro spomni, da navezovalna cesta, ki je pravzaprav več ali manj le šentjurska obvoznica, sploh ni njena prioriteta in jo lahko mirno preloži za desetletje ali dve, ali pa še več.
Tudi vkop v zemljo ni rešitev
Zamisel župana Diacija, da bi cesto skozi sporni odsek vkopali v brežino in pokrili z zemljo, je sicer na prvi pogled všečen, toda zdi se, da ni realen. Trasa ceste namreč teče povsem po dnu nekoč zamočvirjene doline in je vkop tehnično in praktično zelo vprašljiv, glede varovanja kmetijske zemlje je še vedno sporen, glede ekonomičnosti pa verjetno še manj sprejemljiv kot »rjava varianta«. Ni si mogoče zamisliti, da bi si država privoščila takšno razkošje samo zato, da bi zaščitila »egoizem« štirih ali petih kmetovalcev. Toda ne smemo pozabiti, da ogroženi kmetovalci, izrecno Joži Čokl, neomajno vztrajajo, da njihova zemlja sploh ni naprodaj ne za odkrito in ne za pokrito cesto.
Kdo bo kriv, če ceste ne bo?
V rezervi ostaja še zadnja možnost, to je prisilna razlastitev, ki pa s seboj vleče celo vrsto vzporednih problemov, ne nazadnje tudi časovni odmik izgradnje ceste, ali pa morda celo umik države iz tega »šentjurskega« projekta.
Kdo bo kriv, če ceste ne bo? Kamenčani že vnaprej zatrjujejo, da bo krivec izključno prejšnja občinska oblast, ki je trmasto uveljavljala svojo zamisel, ne da bi njih sploh kaj vprašala, kaj šele upoštevala njihove razloge. Prvi je na udaru prejšnji podžupan Artnak, ki je bil nosilec umeščanja ceste v prostor. Na njegov račun, še bolj kot na račun prejšnjega župana Tisla, letijo ostri očitki, da si je sam izmislil cesto skozi Kamensko dolino in da brez upravičenih razlogov trmasto vztraja na svojem »izumu«, da je delal zahrbtno in podobno. Zdi se, da ta očitek ni povsem osnovan, kajti za Kamenčane edino sprejemljiva t.i. rjava varianta ceste po gozdnih levih obronkih doline ni imela ekonomskega opravičila. Artnakova in Tislova krivda bi utegnila biti le, da se s prizadetimi nista pravočasno dovolj pogovarjala. Toda, ali je to lahko zadosten opravičljiv razlog za morebitni konec te ceste? Ne glede na to, kdo je kriv, bi izguba te ceste za Šentjur pomenila resne strateške razvojne težave.
Jože Vovk (obdeluje 12 ha, redi okrog 25 govedi): “Rad bi se ukvarjal z ekološkim kmetovanjem in izguba okrog 3.000 m2 zemlje me ne bi toliko ogrožala kot hrup in izpušni plini.”
Joži Čokl (obdeluje 22 ha in redi 30 glav govedi in 15 plemenskih svinj): “Aroganca občinskih oblasti je neizmerna, vse do januarske razprave se z nami ni nihče niti poskušal pogovarjati. Vse so delali nam za hrbtom. Gospod Artnak se bo moral počasi navaditi, da nismo več v letu petinštirideset. Še enkrat ponavljam, moja zemlja ni naprodaj.”
Marija Korošec iz Trnovca (redi 10 molznic in 6 konjev, cesta pa ji gre mimo hiše in razpolavlja posestvo: “Naj mi dajo 5.000 € mesečne rente, potem pa lahko naredijo, kot so si sami zamislili.”
FK / Šentjurske novice, 22. 2. 2011
