NBA Europe. Zveni res fantastično. Združitev najmočnejše košarkarske lige na svetu in stare celine, ki v zadnjem desetletju zalaga NBA ligo z MVP-ji.
Podobno kot v zvezah, na začetku prevladuje romantika. Najprej pomislimo na super zvezdnike, končnico, pozitivna čustva, ki nam jih zna še kako dobro vzbuditi ameriški marketing. Pomislimo na vroče atmosfere evropskih dvoran. Šele kasneje pride realnost. V tem primeru predvsem kapitalistična realnost. Uskladiti je treba interese, razdeliti vloge, deleže. Določiti interese, vložke, celinsko hierarhijo. Volk mora biti sit in koza cela. To pa ni več tako enostavno.
Američani čez ocean ne prinašajo (zgolj) ljubezni do igre. Predvsem izhaja njihova želja iz strogo preračunanega poslovnega modela. Evropske tradicije so sekundarnega pomena. Ne gre za kulturno izmenjavo, ampak naskok na tri milijarde dolarjev vreden trg, koliko je trenutna vrednost Euroleague.
Ideja bazira na šestnajsterici elitnega razreda, ki si vstop v zaprto družbo franšiz lahko kupi z minimalnim začetnim vložkom pol milijarde (vse do milijarde). Točna višina vstopnice še ni znana. Trenutno poteka neke vrste dražba. Zainteresiranih je ogromno organizacij, ki pa niso evroligaške. NBA ne zanimajo mali trgi, kot npr. Slovenija. Zanimajo jih evropske prestolnice. Tudi tiste brez košarkarske tradicije. Aktivirati in zagnati želijo nekatere nogometne gigante, kot sta ekipi iz Manchestra, Paris Saint Germain, AC Milan, ipd.
Evroliga se brani
Pogajanja so kulturna, a počasna. Začetek lige NBA Europe se premika že v leto 2028. Evroliga (Euroleague) je v zadnjem mesecu uspela podpisati 10-letne sporazume z več kot polovico svojih ekip. Sporazumi imajo izstopne klavzule v višini desetih milijonov, kar ni ravno nepremostljiva številka. Vseeno je to odločen korak k enotnosti in skupnem iskanju rešitve evropske košarkarske elite.
Edina ekipa, ki sodi med največje in še ni podpisala sporazuma, je Real Madrid. Njihovo ravnanje nekako spominja na nogometni poskus “Super Lige”, katerega pobudnik je bil ravno predsednik Real Madrida, Florentino Perez.
Želja je seveda združitev dveh najmočnejših klubskih košarkarskih lig, NBA in Euroleague. Bolj realno sodelovanje pa se trenutno kaže v povezavi FIBA Champions League (tretje rangirano klubsko tekmovanje v Evropi) in NBA.
Drugorazredni
Dejstvo je, da košarka ni na nivoju nogometa, ko je govora o poslovnem delu. Zgodba zase je NBA, ki doseže svojo profitabilnost skozi franšize, televizijske pravice in delitev prihodkov. Evropske ekipe praviloma ne ustvarjajo profitov.
Večja komercializacija bi zagotovo spremenila bilance. Vendar Euroleague želi vsem svojim ekipam (skupno jih je 20) zagotoviti vstop v NBA Europe, če pride do združitve. In tukaj nastajajo trenja. Strah pred degradacijo kali spanec evroligašem. Američani seveda morajo biti najboljši in tako tudi gledajo na hierarhijo lig. Najboljši igralci morajo igrati v ZDA, ker bodo tam lahko tudi največ zaslužili – vsaj tak je predpogoj. Ne želijo, da je NBA Europe kakovostno enakovreden originalu, NBA ligi. Tega Euroleague seveda nikakor ne sprejema.
Bije se boj za definicijo košarke v Evropi. Ameriški šovbiznis zagotovo lahko finančno pomaga. Bi škodilo, če bi na tekmah pri nas lahko pojedli hot dog in spili kakšno pijačo? Dvomim. Tudi spektakularnost NBA-ja ne bi škodila evropskemu produktu.
A ne za ceno duše in strasti evropskih navijačev. Ne z rušenjem obstoječih tradicij in grajenjem novih umetnih konstruktov.
