Pričelo se je finale lige NBA. Na velikem odru gledamo San Antonio Spurse in New York Knickse. Obe ekipi sta igrali v finalu NBA Cup, ki je novo nastalo tekmovanje prepoznano predvsem po igralnih podlagah živih barv. Odvija se med sezono in nekako posnema evropski model pokalnih tekmovanj. V finalni tekmi so slavili Knicksi, kot tudi v prvih dveh tekmah finala končnice. Rahlo favorizirani so sicer mladi Spursi, kar pa bodo morali pokazati na igrišču.
Če iščemo vzporednice med ekipama, jih bomo našli v enotnosti (dobro sestavljeni ekipi), liderstvu (tako trenerskem kot igralskem) in globoki pripadnosti ekipi (superzvezdniki niso zvezdniški ampak predvsem dobri soigralci).
Spursom je uspel preboj v finale s povprečno starostjo ekipe 25 let. So druga najmlajša ekipa v zgodovini lige NBA, ki jim je to uspelo. Seveda njihove postave ne tvorijo le mladi igralci. Na klopi imajo kar nekaj veteranov, ki premorejo ogromno izkušenj. Res pa je, da so na parketu, v prvih bojnih linijah, bistveno več mladi igralci. Njihov superzvezdnik, “francoski kandelaber” Victor Wembanyama, je letnik 2004. In ravno on je najstarejši v njihovem zvezdniškem triu, ki ga tvorita še Stephon Castle in Dylan Harper. Slednji je letnik 2006, novinec v ligi z dvajsetimi leti. V vsakem primeru so vsi trije mlajši kot je bil to moj prvi avto. Sliši se noro, rahlo strašljivo, ampak če upoštevamo trend pomlajevanja v športu nasploh, ni nenavadno.
Zakaj v športu; ker smo priča tovrstnim izjemnim mladeničem tudi v najpopularnejšem športu na svetu, nogometu. PSG je ponovno osvojil Ligo prvakov s povprečno starostjo ekipe 24 let. Desire Doue iz PSG-ja je dopolnil šele 20 let. Barcelonin superzvezdnik Lamin Yamal je postal superzveznik že s svojimi šestnajstimi leti. Jude Bellingham je upihnil 22. Da svojo tezo še bolj podkrepim, bom omenil še tenisača, Carlos Alcaraz in Jannik Sinner.
Mlajši, enotni, dobro zloženi
Razlogi, ki omogočajo naštetim atletsko izjemno talentiranim športnikom preboj v tako rosnih letih se skrivajo v trenažnem procesu, v psihični pripravi in seveda v ponujeni priložnosti. Trenirajo ne več, temveč kvečjemu manj. Predvsem pa trenirajo bolj pravilno. Regulira se njihov t. i. “load management”, kar bi po slovensko prevedli doziranje trenažnega procesa. Na ta način se igralcu omogoča optimalen napredek in dosežek (novega) maksimuma.
Psihična priprava je pomembna zaradi potrebne zrelosti. Hkrati pa naj spomnim na znan pregovor “mladost norost”. Ko si mlajši, ne razmišljajo toliko, kot v zrelejših igralskih letih. Zagotovo tudi ni enak proces razmišljanja. Kar je prednost mladega, nedokazanega igralca. Verjemite mi. Nima še ničesar za izgubiti, lahko samo pridobi. Brez ponujene priložnosti pa vse napisano pred tem ne bi imelo nikakršnega pomena.
Če sem s pomočjo Spursov pametoval o pomlajevanju v športu, bom s Knicksi o enotnosti in liderstvu. Njihov pristop k sestavi ekipe je bil res zanimiv. Ker so svoje jedro bazirali na igralcih univerze Villanova. Trenutno so v njihovi prvi peterki trije (Jalen Brunson, Mikal Bridges, Josh Hart). Skupaj so osvojili ligo NCAA, kar ni mačji kašelj.
K tem trem so skozi menjave dopolnili postavo, ki iz sezone v sezono boljše funkcionira. Odlikuje jih koherentnost na igrišču in povezanost izven igrišča. Hierarhija v ekipi je jasno razvidna že iz letala.
Pomembno pa je, da temu ni tako v medosebnih odnosih. Brunson kot superzvezdnik ni niti malo zvezdniški. Verjetno je bil slovenski javnosti bolj na očeh še iz časov Dallasa, ko je bil soigralec Luke Dončića. Ah, Dallas Mavericks. Toliko če-jev, da bi lahko igrali v Čečeniji.
Tu se mi poraja vprašanje: se Luki godi krivica? Statistično najboljši igralec, niti blizu nazivu MVP-ja lige. In to ne z njemu najbolj primerno sestavljeno ekipo Lakersov…
