S tem naslovom je bil na današnji dan pred 45 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
V znanstveni reviji »Slovenski etnograf« iz leta 1977 sem izpod peresa našega znanega narodopisca Nika Kureta, rojaka iz teh krajev zasledil zapis o posebnostih kraja pred dobrimi stotridesetimi leti. Kuret je zapis pripravil po listinah, ki jih je zapisal župnik Andrej Lukanc.
41. št. N. T. od 16. okt. je osvetlila sedanjo KS Dobje, ki bi jo dopolnil z delom zapisov N. Kureta.
Ime Dobje izhaja iz imena dob – hrast. Grič na katerem je naselje in cerkev je bil nekoč porasel s hrastovim gozdom. Menihi iz jurkloštrske kartuzije so začeli kraj kultivirati. V 16. stol. je stala na griču sredi hrastovega gozda kapela z oltarno podobo sv. Barbare. Kapela je ohranjena kot stranska kapela sedanje župnijske cerkve. To so konec 16. in v začetku 17. stol. sezidali domačini kot podružnično cerkev Sv. Vida pri Planini.
Krajevna pripovedka pravi, da so v Parjem dolu na dveh krajih stare ruševine, kjer je mogoče izkopati različne obdelane kamne in opeko. Bojda je bil tod grad in vas, ki so ju plazovi zasuli. Stari ljudje pomnijo pripovedovanja staršev, da je bilo dolgo časa videti zvezdo vrh zasutega cerkvenega zvonika – nihče pa si ni upal blizu, ker so bila tla zelo močvirna. Lega kraja priča, da se je svet tu res pogreznil ali ga je zasul plaz. Grad naj bi se imenoval Schwarzenstein. Domačini pravijo danes kraju, kjer je baje stal grad, Turniše, kar naj bi pomenilo stavbo z več stolpi.
V kraju Repuš je bil do 1834 studenec, v katerem je mrgolelo pijavk. Ob suši istega leta je studenec presahnil in vse pijavke so poginile. Župnija je takrat štela 26 vasi s 144 hišami v katerih je živelo 703 moških in 688 žensk. Letno se je približno rodilo 46 otrok, od tega 6 nezakonskih; povprečna umrljivost pa je bila 30 od tega tretjina otrok do 10. leta, tretjina pa doseže starost 70 do 80 let.
Ker so bili ljudje revni, so živeli sila skromno. Od ustanovitve župnije, t.j. v 60 letih (1785-1845) je umrlo 44 oseb v starosti od 80-86 let, 9 oseb v starosti 86-90 let, 19 oseb v starosti 90-94 let, 4 osebe v starosti 98 let, 6 oseb v starosti 100 let, 1 oseba v starosti 108 let in ena v starosti 110 let.
Glavna poteza značaja prebivalstva je ravnodušnost do dobrega in slabega. Radi se ukvarjajo z živino, so nekoliko dobička željni. Mladi moški radi tu in tam tihotapijo tobak. Starejši so zelo trmasti in nepokorni do predstojnikov. Menijo, da dajatve niso božja in cesarjeva ustanova – gospoda namreč obdrži vse kar izterja. Ljudje se preživljajo samo s poljedelstvom in živinorejo. Izdatke krijejo z iztržkom za živino in za nekaj pšenice in ovsa. Zemlja je ilovnata in jo je treba gnojiti. Konjev je malo in še ti so majhne pasme, boljše pa je govedo, posebno pitani voli, ki se lahko kosajo s planinskimi. Navadna prehrana so stročnice, krompir, repa, korenje, zelje in močnate jedi ob svetkih in petkih. Ljudje govore samo slovensko. Jezik je večidel tisti, ki ga zdaj pišejo kranjske »Novice«. Šole ni, samo župnik enkrat tedensko ob nedeljah poučuje otroke v materinščini, krščanskem nauku, branju in pisanju in nekoliko računanja; trivialna šola je na Planini.
Glavna zabava tukajšnjih prebivalcev je poleti ta, da hodijo na žegnanja po sosednjih župnijah in na božja pota. Pozimi je glavna zabava furež. Tedaj se s sosedi več dni zapored mastijo, se nacejajo z vinom in pojo. Tako je tudi ob ženitovanjih, pri katerih je ta posebnost, da med svati, ko gredo k poroki ni drugih žensk razen neveste, družice in tako imenovane »Vodilje«, medtem ko je moških deset ali dvajset. Pojejo več nabožnih kot posvetnih pesmi; pri petju se odlikujeta oba spola.
Priredil in zapisal Ernest Rečnik, Novi tednik, 30. 10. 1980
