S tem naslovom je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
V Zibiki ne poznajo potrošniških mrzlic
Da preskrba v Zibiki ni nikoli poseben problem krajanov, ima največ zaslug Cilka Planinšek, poslovodkinja Merxove oziroma Jelšine prodajalne, ki so jo zgradili skoraj pred tridesetimi leti. Prav toliko dolg je tudi Cilkin trgovski »staž« v tem kraju.
Kljub temu, da je prodajalna v Zibiki zelo majhna in da so skladiščni prostori minimalni, je mesečni promet okoli 30 milijonov din, nekaj tudi na račun gradbenega materiala, najnujnejšega, ki je vedno na zalogi. V Zibiki se tudi ne zgodi, da bi katerega od najnujnejših vsakodnevnih prehrambenih oziroma gospodinjskih proizvodov zmanjkalo, tudi v času pomanjkanj in nakupovalne mrzlice ne. »Treba je biti pozoren in prilagodljiv razmeram«, pravi poslovodkinja Cilka. Prodajalna je odprta od osmih zjutraj do treh popoldne, takšen čas so si izbrali krajani, na takšnega so se navadili. Največ kupujejo zjutraj in opoldne, po tem času je kupcev malo. V kraju, kjer so še pred nekaj desetletji še kruh pekli v domačih krušnih pečeh, ima danes Cilka največ težav prav s kruhom. Zanj res nikoli ne ve, koliko ga bo lahko prodala. Še vedno je na kmetih navada, da gospodinja tu in tam zamesi domač kruh in v prodajalni se potem to pozna. »V mestih so dnevne količine kruha približno enake, razen pred prazniki, pri nas pa se to dnevno spreminja. Včasih prodam dvesto štruc ali hlebčkov, drugikrat komaj sedemdeset. Ostanek je treba zamrzniti, odmrznjenega pa nobena gospodinja ni vesela,« je povedala Cilka Planinšek, ko smo jo obiskali v zibiški prodajalni. Na vprašanje, ali je zadovoljna z nagrajevanjem po prometu, ki ga dosega s svojo sodelavko, je imela to pripombo, da ji to »normo« vsakič, ko dosežejo višji promet, spet hitro zvišajo. A ni, da bi bila zaradi tega posebno slabe volje. Saj bi bili zibiški kupci preveč presenečeni, če bi jo zalotili s kislim obrazom.
Marjela Agrež, Novi tednik, 23. 6. 1988
*cena časopisa: 700 dinarjev
