S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Dan za dnem po luknjastih kozjanskih cestah – to je delavnik Ignaca Špesa, ki z veliko cisterno zbira mleko za Hmezadovo mlekarno v Arji vasi. Od Šentvida do Kalobja, po Črnolici in v Kamnem, pa v Stopčah in okrog Šentjurja – vsega skupaj 22 zbiralnic mleka. Dnevno tako pripelje v mlekarno okrog 6400 litrov mleka, pozimi pa ga bo manj.
Vsakih nekaj kilometrov je pri eni od kmetij poseben prostor, kamor kmetje že navsezgodaj prinesejo mleko. Ignac pa nato preveri, koliko ga je in ga s posebno črpalko posesa v cisterno. Ta lahko nosi več kot 7000 litrov mleka, pa kaj, ko ga je na Kozjanskem bolj malo. »La ni sem zbiral mleko po Pohorju okrog Resnika in Gorenja, tam pa ga je bilo še manj. Čisto drugače pa je na Koroškem, kjer smo morali s polno cisterno nazaj v mlekarno, še predno smo obvozili vse zbiralnice.«
Med zbiralce mleka je za šel čisto po svoji želji. Naveličal se je dela v mehanični delavnici, zamikala sta ga volan in terensko delo. »Zdaj, ko je lepo vreme, še gre, kako bo pozimi po teh strmih cestah, pa ne vem. Na Pohorju se je zgodilo, da ni smo mogli do nekaterih zbiralnic, kadar je bil sneg previsok ali pa ledena cesta.«
Pri svojem delu mora biti uren in spreten, da se pravo časno vrne v mlekarno. Sicer pa ne da dosti na takšnole zbiranje mleka. »S tem je več stroškov kot pa koristi. Trosi se tovornjak, bencin, mleka pa je komaj za vzorec. Pa še pot do mlekarne, predelava in v trgovine – nič čudnega, da ima mlekarna izgube. Pri takšnem načinu dela res ni računice.« Vendar pa ima Ignac svoje delo rad in tu je vsaka računica odveč.
TC, Novi tednik, 24. 10. 1985
