Ženske v gozdarstvu: Nekje 40 odstotkov lastnic gozdov v Sloveniji je žensk. Valentina Šmid razbija mite in stereotipe.
Biti ženska je v poklicih, ki so (bili nekoč) domena moških, včasih velik izziv – dokazovati se morajo bolj kot njihovi moški kolegi. Gozdarstvo je eno od področij, kjer še vedno dominirajo moški, a se pri nas situacija izboljšuje, vse več žensk je prisotnih v gozdarstvu, tudi na vodstvenih položajih. Nenazadnje 41 odstotkov lastnic gozdov v Sloveniji predstavljajo ženske, kar pomeni, da se po odstotkih uvrščamo v sam vrh EU.
Valentina Šmid, mlada dodiplomska študentka gozdarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ki trenutno piše diplomo in je sicer tudi strastna lovka, je ena tistih, ki širi ženski glas v tem pretežno moškem poklicu. Je gozdarka s srcem in dušo, kot pove, nenazadnje je odraščala ob in v Bohorju, ki predstavlja južno mejo Kozjanskega. Kot študentka dela v Slovenskih državnih gozdovih (tam je med zaposlenimi 17 odstotkov žensk), tako da ji praksa – terensko delo – še zdaleč ni tuje. In dela v svojem domačem Bohorju. Pravi, da njen vsak dan vsekakor vključuje gozd, tako ali drugače, njena najljubša barva pa je, kakopak, zelena.
Število žensk se povečuje
Živeti ob gozdu, v prostrani zeleni naravi, dejstvo, da je oče lovec in da je z njim večkrat šla v gozd, tudi delat, so razlogi, zakaj se je odločila za Srednjo lesarsko in gozdarsko šolo Maribor, nato pa jo je pot logično, naravno vodila na Biotehniško fakulteto v Ljubljano.
Za Tajfunov blog je pojasnila:
Mislim, da ima to, kjer živiš, velik vpliv na življenje, na to, kaj si želiš delati, kje se vidiš. Ko sem bila na srednji šoli v Mariboru, smo bile v vseh štirih letih skupaj na programu tri ženske, danes je število večje, nenazadnje smo tudi mi veliko naredili za promocijo programa.
Na fakulteti je nekje 30 odstotkov žensk, torej študentk na vseh programih: visokošolskem, univerzitetnem in magistrskem študiju, na doktorskem jih je okrog 35 odstotkov, med profesorji pa jih je na oddelku za gozdarstvo 22 odstotkov žensk. Pravi, da si po diplomi želi zaključiti še magisterij, potem pa se zaposliti na delovnem mestu, kjer bo ravno prav terenskega in malce pisarniškega dela. »Mogoče tudi kaj v raziskovalni smeri, sicer pa me zelo zanima gozdna tehnika,« je povedala.
In če nam večini gozd predstavlja sprostitev, pobeg pred hitrostjo vsakdana, pa je Valentina povedala, da se pravzaprav v gozdu, odkar o njem ve zelo veliko, včasih težko sprosti. »Ker zame pot v gozd ni samo sprehod, težko izklopim ta gozdarski pogled, saj vmes opazujem, kaj se z gozdom dogaja; ‘tole se je pa razraslo, tule bo treba narediti sečnjo’ ipd.«
Vključevanje žensk v gozdarstvo
V tujini, pa tudi pri nas poskušajo na različne načine vključevati ženske v poklic gozdarstva, med drugim je trenutno aktiven projekt Fem2Forests (2024–2026) – Inovativne poti za učinkovito vključevanje deklet in mladih žensk v gozdarski sektor. Vodilni partner je Gozdarski inštitut Slovenije, partnerji pa sicer prihajajo iz 15 organizacij iz devetih držav, vključno z Biotehniško fakulteto UL, partnerji iz Avstrije, Hrvaške, Češke, Nemčije, BiH, Srbije, Romunije in Ukrajine.
Kot lahko zasledimo na spletni strani Gozdarskega inštituta, je cilj projekta »razviti inovativne karierne poti za dekleta in mlade ženske, okrepiti zmogljivosti gozdarskih izobraževalnih ustanov z vključevanjem vidika enakosti spolov ter ustvariti ugodne pogoje za učinkovito vključevanje žensk na različnih ravneh v gozdarstvu in z gozdarstvom povezanih sektorjih. Projekt vključuje delavnice, ankete in intervjuje ter sodelovanje z izobraževalnimi ustanovami, podjetji in drugimi deležniki za spodbujanje raznolikosti v delovni sili in trajnostnega razvoja, zlasti na podeželju.
Kot je povedala Valentina, je projekt, v okviru katerega se je tudi sama udeležila, zelo pozitiven korak v smer, da se ženske (na tem področju) še bolj povezujejo. Sama se je udeležila tečaja izobraževanja za mentorice v gozdarstvu, bile so gozdarke iz različnih sektorjev.
Super so tudi primeri iz tujine, mislim, da je res pomembno, da se ženske podpiramo in sodelujemo. Tudi sama imam izkušnje, da je malce pokroviteljski odnos do nas – žensk – v gozdarstvu še prisoten. Zdaj so se tudi lastniki in lastnice že navadili na nas, ko sem prvič z revirnim gozdarjem šla do lastnika, pa je bil malce presenečen. Gotovo se pa moramo ženske bolj dokazovati.
Zelo dober zgled, tudi ko pride do vključevanja žensk v gozdarstvo, so skandinavske države. »Tudi študentke in študentje iz tujine so res zelo strastni gozdarji, večina od njih je tudi lovcev oz. lovk, mogoče pogrešamo malo več aganžmaja s strani naših študentov. Dejstvo je namreč, da mogoče nekateri ob vpisu na našo fakulteto menijo, da se bomo malce sprehajali po gozdu, a seveda je gozdarstvo mnogo več kot to. Veliko je terena in ponavadi se selekcija za to, kdo je primeren za ta poklic, naredi že v prvem letniku na fakulteti in na prvih terenih. Ko nas je na prvem terenu na Tacen v prvem letniku študija, ko smo nabirali rastline za v herbarij v okviru botanike, dvakrat dobil dež, so mnogi že obupali.«
Trajnostno upravljanje in tehnologija
Vse več se, tudi v kontekstu gospodarjenja z gozdovi, govori o trajnostnem upravljanju. Valentina meni, da je Slovenija tu dober zgled, velik poudarek z vsebinami imajo tudi v okviru fakultete.
Gotovo je prepoznati, da se tehnologija razvija, tudi podjetja se izobražujejo v tej smeri. Če pogledamo že motorne žage; so se te nadgradile, v smislu, da so manj hrupne, občutimo manj tresljajev, tudi izpustki so bistveno manjši v primerjavi s prejšnjimi. Strmimo k bolj ergonomični, pa tudi, da čim manj onesnažujemo. Glede gospodarjenja; zelo pomembno se mi zdi, da poskrbimo za pestrost gozdov z našimi avtohtonimi vrstami, ne pa toliko s tujerodnimi, že tako se preveč ukvarjamo s problematiko invazivnih vrst, ki se širijo v naše gozdove. Pestrost moramo doseči z našimi vrstami, ponavljam, to je zelo pomembno.
Ob tem se je sogovornica dotaknila tudi načrtovanja sečnje in spravila lesa v gozdu. Slovenski les je zelo kakovosten, večkrat se sicer, tudi zato, ker nimamo primernih žag, hlodovino izvaža v tujino, zelo pomembno pa se ji zdi, da pri sečnji izberemo ustrezne gozdarske stroje in orodje. S to mislijo pa v neposredni bližini svojo trajnostno tehnologijo razvija in proizvaja tudi Valentinin »sosed«, podjetje Tajfun.
Včasih se naredi manj škode s traktorjem in gozdarskim vitlom
»Mnogi opevajo strojno sečnjo, a se je že večkrat pokazalo, da je v nekaterih primerih bolje, torej, da naredimo manj škode, če gremo v gozd s traktorjem in gozdarskim vitlom ter gozdarsko prikolico. Za strojno sečnjo mora biti namreč primerno trdna podlaga, skaloviti tereni so neprimerni, kot je tudi problem odprtost in dostopnost gozdov. Zgodi se, da se srečujemo s problematiko, kot je npr. preveliki premer dreves. Pred dvemi leti je na delu Bohorja sicer potekala strojna sečnja, ampak v večini ta način sečnje za Bohor ni primeren. Lažje dostopamo s traktorjem, gozdarskim vitlom in nato hlodovino s pomočjo gozdarskega dvigala naložimo na gozdarsko prikolico ter jo zvozimo ven. V našem primeru je namreč odprtost z gozdnimi vlakami in cestami precej dobra. Navsezadnje je tudi ekonomsko ugodneje za lastnike,« pojasnjuje mlada gozdarka, ki sama tudi rada poprime za žago in jo delo v gozdu izjemno veseli.
Prizna, da najljubšega drevesa nima, da je najboljši tisti, kot pove v smehu, ki da največ kubikov lesa. Predvsem pa pravi, da moramo po gozdu hoditi z odprtimi očmi, saj se že Bohor razlikuje od pohorskih in kočevskih gozdov. »Takoj se prepozna razlika med iglastim in mešanim gozdom, predvsem pa se prepozna razlika v letnih časih. Pozimi je lepo, če je sneg, spomladi je tako pomirjujoče opazovati, kako se gozd spreminja, kako se zapira. Poleti je v gozdu tako prijetno hladno, če pada dež, je spet svojevrstna izkušnja, o jesenskem gozdu in njegovi lepoti pa je tako škoda izgubljati besed.« In kot še doda, se je zdi zelo pomembno, kar dela tudi sama, da se širi glas o poklicnih možnostih v gozdarstvu in predvsem razbija stereotipe o tem, da je gozdarstvo še vedno prikazano le podobi moškega z motorko v rokah.
