S temi besedami je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Že nekaj let izhaja pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije zbirka z naslovom Slovenska ljudska noša v besedi in podobi. V prvem zvezku so predstavili Dobrepolje, v drugem Slovensko Istro in v tretjem Kozjansko – izšel je pred kratkim v nakladi 800 izvodov, tiskali pa so ga v celjski Cinkarni.
Dr. Marija Makarovič se je lotila zahtevnega posla in ga tudi odlično opravila. Številni svetovalci in literatura, delo na terenu ter siceršnje poznavanje te tematike, so omogočili bralcu temeljit vpogled v kulturo in razvoj oblačenja na Kozjanskem, ki ni zanimiv le za strokovne delavce, ki se ukvarjajo s folkloro, je tudi dragocena informacija za »navadnega bralca«, saj mu v spomin prikliče ljudsko izvirnost in lepoto. Zelo pomembno delo v omenjeni publikaciji predstavlja tudi rekonstrukcije noš, ki so predstavljene v skrbnih risbah in celo krojih, kar je delo Magdalene Klarer. Ilustracije, poenostavljeno zapisano, predstavljajo zelo mikaven del publikacije, ki bi lahko služila marsikateri skupnosti ali ustanovi za oživljanje pristnega.
Kozjansko je na nek način s to izdajo doživelo svoje drugo obujanje, če smemo prvega imenovati široko časopisno kampanjo pred leti, ko je ta lep košček Štajerske dobil pridevnik »nerazvito Kozjansko«. Kozjansko je bilo tudi na področju, ki ga obravnava omenjena publikacija, zapostavljeno v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami. Kadar so se omenjale narodne noše, so vsi imeli v mislih Belo krajino ali pa Gorenjsko, še kdaj Prekmurje, za Kozjansko pa ni vedel nihče, razen stroke seveda in redkih ljubiteljev ljudskega izročila. S pojavom in delovanjem folklornih skupin (ŽPD France Prešeren iz Celja, pa Anton Tanc iz Marija Gradca), ki so pričele oživljati tudi stare ljudske običaje, ne le ples, pa se je tudi Kozjansko pričelo izvijati iz svoje tovrstne anonimnosti. Tretji zvezek dragocene zbirke razkriva bogastvo in izvirnost ljudskega izročila. Vsebina poleg običajnega uvoda obravnava naslednja poglavja: Opisi in upodobitve starejše noše. Oblačilni materiali in dejavnosti, Sestavni deli noše. Družbeno razlikovanje v obleki. Delovna in pražnja noša. Življenjski mejniki in obleka, Otroška obleka, Nakit in pričeska, Obleka in perilo v bali nevest, Obleka kot plačilo in dar, Obleka in verovanja, Oblačilna poraba, ter sklepna beseda, ki ji sledi še angleški povzetek. Že iz naslovov je razvidno, da je tematika obdelana takorekoč z vseh področij, posebej je zanimivo sociološko.
Na čelu uredniškega odbora je bila Meta Benčina, člani pa Marija Makarovič, Mirko Ramovš in Edo Gaberšek. Škoda, ker ni dovolj denarja, da bi lahko tiskali takšne ali prirejene publikacije tudi v tujih jezikih za turiste, ki bi lahko na takšen način bolje spoznali pomemben del naše kulturne dediščine – še vse preveč so namreč prepuščeni naključjem in slabi ponudbi.
Drago Medved, 29. 9. 1988
