S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Še pred nekaj meseci nista Miha in Julka Leskovšek iz Žegarja na Kozjanskem nič kaj optimistično gledala v prihodnost. Potres lani junija jima je namreč močno poškodoval in razmajal že itak staro hišo in v njenih zidovih so zarezale velike razpoke. Danes pa sta obraza Leskovškovih dveh že bolj vedra. Sredi julija so pri šli brigadirji iz brigade Rdečega križa, podrli stare razpokane zidove in pozidali iz opeke nove, močnejše. Pri tem je Rdeči križ Slovenije prispeval velik del gradbenega materiala: dvajset vreč cementa, dva kamiona peska in več sto kosov opeke. Miha in Julka kar ne moreta verjeti. V njunih očeh so solze, ko govorita o brigadirjih. Si cer pa vse povedo že Mihove besede: »Kri bi dal zanje .. .« Leskovškova dva se bojita samo, kaj bo, ker je zdaj zmanjkalo gradbenega materiala. Upata, da jima bo do dobri ljudje pomagali vsaj še toliko, da bosta zgradila še zgornjo ploščo, da bo sta pozimi na toplem.
Miran Korošec, foto: Drago Medved, Novi tednik, 7. 8. 1975
