S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Za Šonovo jim ni vseeno
V javnem podjetju OKP, s sedežem v Rogaški Slatini, so se odločili, da bi kamnolom Šonovo, v občini Kozje, dali v zakup Zdravku Viherju iz Rogatca. Gre za rudarskega tehnika iz OKP, ki je bil od leta 1979 zaposlen kot vodja kamnolomov, torej tudi v Šonovem. V Kozjem, na območju Kozjanskega parka, niso preveč navdušeni. V OKP pa so povprašali tudi za mnenje občine Kozje.
Z republiškimi inšpektorati ter različnimi dovoljenji v javnem komunalnem podjetju, v OKP, niso imeli težav, zapleta se le v Kozjem. Od kod odločitev za zakup? V komunali ugotavljajo namreč v kamnolomu Šonovo izgubo, zato so pripravili predlog zakupne pogodbe, ki predvideva izkoriščanje kamna, peska ter gramoza. OKP jo je nameraval skleniti kar za obdobje dvajsetih let, zakupnik Viher pa bi plačeval za prodani kubični meter gramoza po eno nemško marko ter še letno zakupnino v vrednosti deset tisoč kubičnih metrov gramoza. Svetnikom občine Kozje so zato pred dnevi posredovali besedilo takšne zakupne pogodbe.
V dveh občinskih odborih v Kozjem so najprej preučili vse razloge, za ter proti kamnolomu. Odbor za gospodarstvo in razvoj, ki mu predseduje Jože Planine, je ugotovil, da je za turistično prihodnost pokrajine kamnolom najpametneje zapreti, saj je večidel že izčrpan. V občini, s številnimi asfaltiranimi cestami, je potreb po pesku vse manj, imajo pa tudi druge, manj moteče kamnolome. V kamnolom Šonovo pa morajo tovornjaki celo čez reko Bistrico, po vodi, zato opažajo na vodni gladini tudi olje. V primeru, če bi iz Šonovega še vnaprej vozili pesek, pa tudi svetniki občine Kozje menijo, da je 20-letni zakup predolga doba. V občini se vprašujejo tudi zakaj ne bi dali kamnoloma v zakup domačim ljudem, občanom Kozjega.
Za zapiranje kamnoloma se seveda najbolj zavzemajo krajani v bližnji okolici, ki se počutijo kot na fronti. Med miniranjem se njihovi domovi tresejo, pri tem pa posamezniki opažajo precejšnjo gmotno škodo.
B.J., Novi tednik, 9. 11. 1995
