S tem naslovom je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Udeleženci kmečkega zbora v Šentvidu pri Planini so se vprašali doklej bo še tako
Mladi raziskovalci kmetijsko-veterinarskega tabora Šentjur 88 so prejšnjo sredo pripravili kmečki zbor, ki se ga je v Šentvidu pri Planini udeležilo več kot 20 kmetov iz okoliških vasi. V pogovoru je sodeloval tudi direktor šentjurskega Kmetijskega kombinata Stanko Lesnika, ki je zbranim podrobneje pred stavil projekt koncentracije kmetijske pridelave na velikih kmetijah.
Razprava, ki se je zavlekla v pozne nočne ure, saj so se kmetje razšli šele nekaj pred polnočjo, je bila ves čas zelo živahna, največ besed pa so namenili obstoječim cenovnim neskladjem in prizadevanjem za večjo kmetijsko pridelavo. »Mene je oče vzgojil, da sem ostala na kmetiji in se zato tudi šolala na srednji kmetijski šoli – sama pa svojih otrok ne bom tako učila. Ne bom jim vcepljala ljubezni do zemlje in na vezanost na kmečko delo, saj je položaj kmeta danes pri nas veliko pretežak«, je med drugim povedala mlada kmetica iz okolice Planine Metka Zakšek. S tem je le opozorila na skorajda nemogoč položaj mladih kmetov, ki kljub temu, da podedujejo kmetijo in s tem nekaj začet nega kapitala, ne morejo za četi s pravim kmetovanjem. »Za intenzivno pridelavo na kmetiji bi potrebovali vsaj dobro, kakovostno osnovno čredo – kmetija je namreč usmerjena v živinorejo – vendar si jo pri obstoječih cenah in neugodnih posojilnih pogojih ne moremo pri voščiti. Prav tako je tudi z ostalim na kmetiji – z zaslužkom, oziroma dohod kom, ki ga ustvarimo, komaj preživimo, za vlaganja pa ne ostane dovolj denarja,« je pojasnjeval, pritegnili pa so ji tudi ostali kmetje.
Prav cenovna neskladja so v večini primerov tudi glavni razlog, da kmetje v planinskem okolišu ne sledijo na svetom pospeševalca kmetijske pridelave. »Spremenljiva in nestabilna kmetijska politika, ki vse prehitro spreminja prednostne dejavnosti v kmetijstvu – pa je najbrž zdaj že nestrokovnjakom jas no, da je tod največ možnosti za živinorejo – ne daje kmetom nobenega zagotovila, da se jim bo naložba v razvoj in širitev kmetije kasneje tudi obrestovala«, je bilo slišati. Ob tem pa so kmetje zastavili še vprašanje, ki je žal do konca razgovora ostalo brez odgovora, o tem, kako dolgo bo moral še biti kmet tisti, ki najceneje proizvaja. Že preprosta računica namreč po kaže, da se na majhnih in srednjevelikih kmetijah pri dela toliko, da imajo domači le za preživetje, nikakor pa ne za posodabljanje pridelave.
Kmetje so ves čas poudarjali tudi to, da se zavedajo vse težjega položaja delavcev pri nas in tega, da potrošnik ne more iz dneva v dan v trgovini plačevati višjih računov – vendar vse to ne more biti opravičilo za stanje, v kakršnem živijo zdaj. Z mladimi raziskovalci, ki so pogovor pripravili, so se kmetje strinjali, da lahko na svojih kmetijah z znanjem in vestnim delom povečujejo pridelavo. Vendar pa tudi znanje in skrbno delo nista dovolj, če ne dajeta pravih rezultatov. Ti pa so v slovenskem kmetijstvu že nekaj časa enaki in čedalje bolj glas no zahtevani – pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo.
Ivana Fidler, Novi tednik, 21. 7. 1988
