S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Ljudska umetnost je stara kot je staro človeštvo. Človek, ki je shodil, je sedel h glini, da bi jo oblikoval in s tem olepšal svoje okolje. Ko je družba napredovala, so se posebej nadarjeni oblikovalci povzpeli med obrtnike – umetnike, še pozneje so se združevali v cehih. Prostor za ljudske umetnike je postajal čedalje tesnejši in ko so se naposled pojavile še likovne akademije, so se pota med ljudskimi in šolskimi ustvarjalci docela razšla. Prvi in drugi so skušali svojim stvaritvam vdihniti dušo, vendar je bila umetnost šolanih namenjena višjim slojem, ljudska umetnost pa predvsem preprostemu ljudstvu. A tudi to je znalo ustvarjati mojstrovine, ki so nam še danes pri srcu, naj je šlo za poslikavo domače skrinje, slike na steklu, bogca v kotu ali panjske končnice.
Tudi še danes, ko nas preplavljajo vsi mogoče umetniški dosežki, ostaja ljudska umetnost neposreden odmev avtentičnega človeškega čustvovanja in prav zato nam je, na svoji ravni kajpak, še vedno blizu in domača.
Roke kmečke žene Pepce Hajnšek so ostale kljub kmečkemu delu lepe, tanke in male, brez starostno zateklih členkov, čeprav vihtijo, vezejo, kuhajo, kosijo, obrezujejo, okopavajuo, kopljejo, obirajo, pobirajo, sušijo, barvajo, gnetejo že polnih petinsedemdeset let.
Nič manj lep ni njen obraz. Starostne gube so tako hudomušno razpredene po njem, da ne razbereš trpljenja, ki ga zdaj ni več, bilo pa ga je polno v njem mladosti. Tegobe so prešle in starost je lahko čudovita, kar ponovno izpričuje mati Pepca. Polna je optimizma, delovna in pravi, da bi rada dočakala stoletje in pol, ker le tako bo lahko uresničila sanje, ki se porajajo v njenih nespečih nočeh ali tedaj, ko s svojimi rokami spretno oblikuje osebice in živali iz gline.
»Kako kruto je to, da moram že pri svojih letih misliti na smrt,« zavzdihne in zaobrne oči. Da, modre in iskrive, kot bi bile v obrazu dvajsetletnice. Z rokami in z njimi izrazi vse. Svojo radoznalost, začudenje, hrepenenje, hudomušnost, obžalovanje, načrte za prihodnost, trpljenje v mladih letih, željo po ustvarjanju. Slednje se kot rdeča nit vleče skozi vse njeno življenje.
Ena izmed sedmih knapovsklh otrok
S trebuhom za kruhom je šel tudi Pepcin oče, čeprav je bil doma iz velikega grunta, ki pa le ni mogel preživeti vseh lačnih in doraslih otrok. Kot knap je pristal v Trbovljah in ker se je udeležil štrajka, je ostal brez kruha, brez najnujnejšega, da bi preživel osemčlansko družino. Tu se je leta 1910 rodila Pepca, potem pa je njen oče pobasal culo ter odšel v Nemčijo, v Westfalijo.
»Ko sem gledala film Boj na požiralniku, sem se spomnila, da se je z nami dogajalo prav tako, le da je v filmu ostalo brez očeta pet sirot, nas pa je bilo sedem, ko je ateka ubilo. Utopil se je v vodi, blatu in premogu. Mama je ostala sama z nami, en otrok je ob atekovi smrti umrl, ena sestra pa je odšla takoj služit na Poljsko. Pisalo se je leto 1918, ko smo z mamo prišli v Šentjur. Dobro se spominjam, kako so tukaj namesto zdajšnjih topolov rastla jabolka, ki sem jih takrat prvič videla.« Mama Pepca še pripomni, da so nekoč znali bolje izkoristiti zemljo kot jo zdaj.
Ko sta jo vzeli v rejo samski gospodarici v Podgorju, je bila deveta po vrsti. Osem deklet je bilo že v hiši, vzgoja pa je bila stroga, da je kaj. Pepca je bila sirota vseh sirot, zlasti, ker je niso pustili v šolo. Doma raste kruh, sta ji rekli, v šoli ti ga ne bodo dali. In tako je mala zvedava Pepca napravila le pet razredov, enega v Nemčiji. Še od takrat zna govoriti nemško.
V šoli je rada risala in delala ročna dela. Ko je rejnico prosila za krpo, da bo na njej vezla, jo je zavrnila, da naj ji jo da kar učiteljica. »Samo hodni cvirn so mi dah, z njim pa se ni dalo delati.« A ker jo je imela učiteljica rada, ji je priskrbela pravo tkanino. Potem je Pepca vse dohitela, prva končala in njen izdelek je bil celo najlepši. Še danes ga hrani. Letnica 1913 je napisana na njem.
Vsa Pepcina duša je v njenih kipcih
»Kot otrok sem šla v hosto grabit Ustje in ko sem ostala sama, sem se ozirala naokoli, kako bi lahko pobegnila od hiše, kjer so me vzeli za svojo. Preko vseh hribov bi šla, magari v Afriko. Otroku brez staršev se bolj svita kot tistemu, ki jih ima.« A kljub brihtnosti je ostala priklenjena na zemljo. Namesto, da bi sanjala, je morala okopavati koruzo, kositi travo, pobirati po hosti. Na pašo je niso spustili, ker je tam lahko uresničevala svoje sanje, segla po zemlji in iz nje delala svoje umotvore, medtem pa so ji krave pobegnile na sosedovo njivo.
Najbolj srečna je bila v gozdu. Tam je našla toliko stvari, ki jim je znala vdihniti svojo dušo. Pobrala je storž in že iz njega napravila palčka. V zviti korenini je ugledala obraz hudička, iz kostanjeve bodice je naredila ježa. Njena fantazija že takrat, pri desetletnem dekletcu, ni imela meja.
Ko je s kravo peljala dračje iz hoste domov, se je med kravjimi parklji nabirala glina. Daje krava lažje hodila,ji je mala Pepca izza parkljev pobirala glino, jo mečkala v roki in ustvarjala svoje prve izdelke. To so bili oslički, kravice, ovce, petelinčki, ježki in še vsa ostala živalska menežarija. Vse to je počela skrivoma, da ne bi bila doma kregana, češ, spet delaš nekaj po svoje, za živino pa ne skrbiš.
Izvedenci so zgodaj prepoznali njen dar za oblikovanje. Ko je kot petnajstletno dekle začela hoditi na celjsko tržnico, iz Šentjurja jo je mahala kar peš, je med različno zelenjavno robo podtaknila tudi kakšno svojo figurico. Opazili so jo in ji dali pogum. A kaj, ko je bilo za takšno igračkanje premalo časa.
Ko je podedovala posestvo in se z enaindvajsetimi leti poročila, seje njena ljubezen do ustvarjanja morala umakniti. Prednost je imela družina, mož Martin, otroka. In delo na velikem gruntu. Ko je tega pred petnajstimi leti prodala in se preselila k sinu Martinu v Šentjur, je prišel’ njen čas.
»Življenje imam zdaj rajsko!«
»Tisti, ki je jezen po naturi, tega ne more delati;« pravi mati Pepca in pri tem misli na svoje številne izdelke, ki jih izdeluje zdaj kar v velikih količinah. Ko smo jo obiskali, jih je imela v sinovi delavnici, kjer v glavnem opravlia svojo »obrt« okoli 500, izdela pa jih pozimi tudi po 2000. Pod njenimi spretnimi rokami nastajajo figurice iz mitološkega, narodnega in živalskega sveta, največ pa izdela jaslic. A vse osebice so izdelane tako posvete, kot da bi vzela za modele bližnje sosede. Vražički bi bili lahko tudi angelčki, če bi jim namesto rožičkov, ki jih je izdelala iz piščančjih krempeljčkov, nataknila perutnice. Obrazki so pri vseh enako mili. Nič gloriol in svetniških sijev nimajo. Ponavadi so pobarvani izredno naravno, obleka pa je nadvse svečana in v močnih barvnih tonih. Nekaj izjemnega so njene živalske figure, ki jih izdela z vsemi detajli. Tu ne more zatajiti, da je kmetica, da ji je sol življenja zemlja in vse kar raste in živi na njej. Kose še zdaj ne sme videti. Letos je kosila deset ur skupaj na najhujšem soncu, pa ji ni bilo nič. Sploh je vse življenje zdrava kot dren, zato bolezni ne pozna. Dovzetna je za šalo, pripoveduje okrogle, vrtnari okoli hiše, vzgaja rože (preko štirideset vrst trajnic goji), plete in kvačka, že šestdeset let hodi na celjsko tržnico, zadnja leta že z vlakom.
»Z vsem tem delom zelo pobitim, da se potem vrnem k svoji prvi ljubezni,« se smeje v brk in hiti razlagati, kako je letos napravila že 1700 komadov različnih figuric, pa ni nobeno zapacala. »Samo enemu otroku sem naredila preveliko učko. Kožico je najtežje narediti, zlasti, ker ne sme biti pri vseh enaka,« modro dodaja in hiti razkazovati. Jo jemljemo resno? Malo podvomi, ko pa vidi, da nam njeno delo ugaja, je srečna.
Bila bi tudi brez hvale. Takšna je pač. Zadostuje ji njeno delo, ne ve pa, da je ena redkih ljudskih umetnic s pristnim človeškim čustvovanjem.
»Jaz sem rastla v revščini. Otrok, ki je sam, ima večkrat solzne oči. Ko bi vse tiste solze skupaj spravila, bi se stekle v en potoček, ki bi se zlil na mlinski kamen. Kolo bi se usuknu in bi zmlel toliko moke, da bi jo bilo za kos kruha, da bi lahko rekla, jedla sem kruh, prepojen z lastnimi solzami.«
»Spominjam se, kako nas je naša mati talala po hišah. Ko je prišla v eno, je ena od gospodaric ravno krave pasla, druga sestra pa me je predstavila. Prva je rekla: a ravno tegale je še potrebno pri naši hiši! Da se bo okoli mize plazilo, pa ocvirke dol pobiralo, jaz pa, ko delam, bom brez ocvirkov jela.
Mama je bila žalostna in jima je rekla: otrok še praga ni prestopil, pa mu že hrano spodnašate, kaj šele bo. Mati so se obrnili dol po dolin in me potlej pustili nedaleč, pri hiši v Podgorju pri Šentjurju, kjer so se me usmilili in sem potlej podedovala od njih cel grunt.«
»Mene je vedno grenilo, zakaj sem kmetica, zakaj nisem kaj drugega. Ker izviralo mi je v glavi, to in ono zdaj lahko izkoristim. Še marsikaj bom naredila. Imam tako čisto misel, kot da bi moko presjal na flno sito. Toliko si zmislim, nič ne pozabim. Rada bi še slikala, naredila velikega dekleta iz gline. Rdečo kapico ali Sneguljčico. Rada bi napravila Prešernov grob, takega iz gline in s Prešenovim napisom. Prešeren je bil preprost, saj so ga poklej dvignili in ga poklej počastili, ko so uvideli, kaj je naredil za nas Slovence. Rada bi ustvarila še Arafata, prav s tako klofedro, ki jo nosi vedno na televiziji. Tisti šal s črnimi pikami pa bom že znala narediti.«
»Da ne ostajam le v okviru svmega gnezda, rada berem. Ce je kaj zanimivega, potegnem daleč v noč ali v jutro. Včasih sem najraje prebirala revijo Življenje in tehnika, kjer sem bila na tekočem z znanostjo celega sveta. Zanimalo me je, kako se potapljajo in kaj delajo pod morjem v potapljaških hišicah, kjer so živeli potapljači mesec dni in več. Zanimajo me še danes hitri avtomobili, tisti, ki drvijo po gumi in razvijajo neizmerno hitrost.
Zanimajo me vere in običaji tujih ljudstev, njihovi žalni obredi ter pokopavanja. Zelo je za mene zanimiva Kitajska s svojimi običaji, navadami, religijo. Kaj ni to nekaj posebnega? Kaj ne da je? Uh, ko bi vse to lahko videla sama …«
»Piščančka pa takole naredim. Tukaj bolj malo gor zasuknem, vidite, tukaj kljunček naredim, takole krofek, zdaj pa repek gor vzdignem, bo kar kmalu gotov, tukajle pa rabim suhe prstke, da mu naredim grebenček, da je tanek kot svila, vidite? Jamica za oko, črna učka, ste videli, in zdaj je piščanček gotov. Potem ga sušim, potem žgem in dvakrat barvam. Vsega skupaj pa vzamem v roke petkrat, ovčko pa sedemkrat. Je podoben piščančku? Je?
Potreba po izpovedi in oblikovanju izvira iz človeka. Če bi jaz dala vse ven, kar je v meni, bi bila ena dvorana premalo. Ne bi vse postavila vanjo, kar imam še v mislih. Izsipam iz sebe…
Moja kri je zastrupljena s tem.«
Zdenka Stopar, Novi tednik, 26. 12. 1985
