Kalobje je dobilo svoj grb in zastavo, ki se navezujeta na kulturno in versko zgodovino kraja. Avtor Aleksander Hribovšek je v grbu povezal gosje pero, papirnati svitek in šmarnico – simbole Kalobškega rokopisa ter tradicije šmarničnega branja.
Grb združuje dve zgodovinski temi. Prekrižana gosje pero in papirnati svitek predstavljata pisano besedo oziroma Kalobški rokopis, pomembno zbirko slovenske baročne poezije. Kot pojasnjujejo ob predstavitvi novih simbolov, želijo z njima poudariti povezanost kraja s slovenskim pisnim in pesniškim izročilom.
Kalobški rokopis je po podatkih šentjurskega turističnega portala nastal med letoma 1643 in 1651. Njegov avtor ni znan, po jezikovnih značilnostih pa naj bi izviral s Kranjskega. Rokopis, ki so ga našli v kalobškem župnišču, vsebuje molitve, izvleček katekizma in 45 nabožnih pesmi. Ime tako nosi po kraju, kjer je bil najden.
Drugi motiv v grbu je šmarnica, ki opozarja na vlogo Kalobja pri širjenju istoimenske majske pobožnosti. Župnijska kronologija navaja, da je župnik Jožef Virk na Kalobju leta 1855 pripravil prve šmarnice v slovenskem prostoru. Pri tem je treba razlikovati med začetki branja v bogoslovju, kjer so šmarnice brali že leta 1851, in njihovim poznejšim širjenjem med župnijami. S Kalobjem je povezana tudi Virkova pesem Spet kliče nas venčani maj.
Po avtorjevi razlagi tri figure v enotnem polju sledijo heraldičnima načeloma preprostosti in prepoznavnosti. Skupaj predstavljajo Kalobje kot kraj pisane besede, pesništva in verskega izročila.
