Ko so se zaradi zaostrenih razmer na Bližnjem vzhodu zaprle zračne poti in so bili komercialni leti odpovedani, se je za številne slovenske turiste dopust nenadoma spremenil v negotovo čakanje na pot domov.
Med njimi je bilo tudi več ljudi s Celjskega, ki so v minulih dneh doživljali negotovost, pomanjkanje informacij in dolge ure čakanja, preden so se uspeli vrniti v Slovenijo.
Med tistimi, ki so se uspeli vrniti domov, je tudi Urška Poček iz Štor. Po pristanku v Sloveniji je zapisala, da je ob vrnitvi prevladoval predvsem občutek olajšanja. “Doma. Pristali smo. Neskončno hvaležni in olajšani,” je zapisala.
Kot poudarja, je bilo za mnoge potnike najtežje prav čakanje brez jasnih informacij. “Največji občutek negotovosti ni povzročala situacija sama, temveč pomanjkanje informacij, nespretnost ambasade pri koordinaciji kriznih razmer in netransparentnost seznamov,” je zapisala. Mnogi so tako novice o možnostih vrnitve dobivali predvsem drug od drugega ali prek družbenih omrežij, kjer so si izmenjevali informacije o letih in organizaciji prevoza.
Po njenih besedah so bili med čakajočimi ljudje v zelo različnih situacijah. “Ljudje, ki niso mogli domov z Bližnjega vzhoda, so bili v zelo različnih situacijah: družine z otroki, pari na podarjenih počitnicah ob okroglih obletnicah ali porokah, zaposleni Slovenci v Dubaju, njihovi starši in veliko potnikov, ki jim je prioriteta odkrivanje novih dežel, ljudi in širjenje obzorij,” je zapisala. Dodala je še, da so nekateri v paniki kupovali zelo drage letalske vozovnice ali se na lastno pest odpravljali proti Omanu, medtem ko so mnogi ostali tudi brez prtljage.
Dodatno paniko povzročil postanek v Jordaniji
Svoje izkušnje je delil tudi Primož Arzenšek iz Poljčan, ki je bil del prve skupine za evakuacijo iz Združenih arabskih emiratov. V skupini je bilo okoli 150 ljudi, med njimi tudi družine z majhnimi otroki, ki so jih z avtobusi odpeljali proti Omanu, od koder naj bi poleteli proti Sloveniji.
Na poti so se soočili z več zapleti. Na meji med ZAE in Omanom so čakali več ur, nato pa še dolgo na letališču v Maskatu, kjer letalo za odhod domov še ni bilo pripravljeno. “Spali smo na letališču na tleh, na ploščicah z manjšimi otroki, brez odej, hrane,” je zapisal.
Po njegovih besedah je med čakanjem dodatno zmedo povzročilo tudi to, da so druge skupine tujih državljanov prihajale na letališče, se prijavile in odletele domov. “Dobivali smo vedno iste informacije, da bo letalo prišlo, ko bo vse urejeno in da je najprej pomembna varnost. Med tem časom pa so ostali potniki neprestano hodili na letala in odhajali domov (Avstrijci, Čehi, Gruzijci,…),” je zapisal.
Ko so potniki po več urah čakanja končno dobili informacije o letu, jih je pričakalo novo presenečenje. Ob prijavi so prejeli vozovnice za Aman v Jordaniji, kar je med potniki povzročilo precej zmede in strahu, saj je mesto le streljaj od konflikta. Kasneje se je izkazalo, da gre le za tehnični postanek v Aqabi zaradi točenja goriva.
Ko telefon ne pozvoni
Za gospo Mojco, ki se je z družino vračala s Filipinov in je imela v Dubaju načrtovan dvodnevni postanek, se največji strah ni skrival v raketah, temveč v tišini na drugi strani linije. Čeprav se je na seznam za pomoč prijavila takoj, odgovorov ni bilo.
»Petkrat sem poslala e-mail na veleposlaništvo, klicali so jih moji sorodniki iz Slovenije. Zagotovili so jim, da imajo vse podatke. Ko pa sem končno sama poklicala tja, mi je uslužbenka hladno rekla: ‘Nimamo vaše telefonske številke,’« nam je opisala absurdno situacijo.
Po njenih besedah so večkrat poskušali stopiti v stik z veleposlaništvom in ministrstvom, a so odgovore dobivali počasi ali pa sploh ne. Ko sta iz Dubaja proti Evropi že odleteli prvi evakuacijski letali, o tem niso bili obveščeni. Na letalo so se uspeli vkrcati šele potem, ko je sama poklicala na veleposlaništvo in izvedela, da je na voljo še nekaj prostih sedežev.
»Rekli so nam, naj pridemo na letališče, če želimo poskusiti. Hiteli smo tja in imeli srečo, da smo dobili zadnje sedeže,« opisuje.
Kot pravi, je bil največji problem komunikacija. Veliko Slovencev je informacije o letih dobivalo iz medijev ali med seboj prek družbenih omrežij. V skupini na aplikaciji WhatsApp naj bi bilo okoli 120 ljudi, ki so potovali v lastni režiji in so si morali vračanje domov organizirati sami.
Dva diplomata za tisoč ljudi
Na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve sliko vidijo drugače. Kot nam je pojasnil vir z ministrstva, ki želi ostati anonimen, je pri organizaciji evakuacije sodelovalo približno 150 ljudi – od diplomatov na terenu do kriznih ekip v Ljubljani.
Ključno vlogo je imelo slovensko veleposlaništvo v Abu Dabiju, kjer pa sta zaposlena le dva diplomata, ki pokrivata celotno regijo Bližnjega vzhoda. Po besedah našega vira je bilo treba usklajevati številne dejavnike – od varnostnih razmer in dovoljenj za letenje do sodelovanja z drugimi državami.
»Peščica ljudi je urejala zadeve za tisoč Slovencev hkrati,« pojasnjuje vir z ministrstva. V kriznih razmerah, kjer so prioriteta ranljive skupine in kjer se dovoljenja za lete spreminjajo iz minute v minuto, zagotavljanje popolnih informacij v vsakem trenutku preprosto ni bilo mogoče.
Je pa naš vir precej kritičen do pomanjkanja osebne odgovornosti potnikov, ki se pred odhodom niso dovolj pozanimali o razmerah, čeprav so opozorila o napetostih v regiji trajala že več kot tri tedne. Mnogi očitno niso preverili uradnih priporočil na spletni strani ministrstva, nato pa so po izbruhu krize od države zahtevali nerealne in skorajda »pravljične« rešitve, češ da so do takojšnje pomoči upravičeni, ker plačujejo davke.
Skupno je bilo s prvimi petimi leti iz kriznega območja v domovino prepeljanih 732 slovenskih državljank in državljanov, evakuacija pa se še nadaljuje. Za danes je bil predviden tudi let iz omanske prestolnice Maskat s približno 80 potniki, v naslednjih dneh pa je načrtovan še let iz Rijada. Prvo letalo s slovenskimi potniki je sicer na Brnik prispelo v sredo zvečer iz Maskata, kamor so potnike iz Dubaja pred tem prepeljali z avtobusi. V četrtek so sledili še dodatni leti iz Dubaja in Maskata.
Lekcija za prihodnost?
Kljub srečnemu koncu in hvaležnosti nekaterih potnikov, kot je Urška Poček, ki je izpostavila olajšanje ob pristanku na Brniku, ostaja grenek priokus. Kritike ne letijo na trud diplomatov, temveč na sistemske luknje. V dobi digitalizacije so potniki pričakovali več kot le neodgovorjene klice – pričakovali so transparentnost in občutek, da država ve zanje.
Kot je povzela Počkova: »Nihče ni zahteval takojšnje evakuacije. Zahtevali smo dosegljivost in jasne informacije. To ni razvajenost, to je minimum.«
Komunikacija je bila, po enotni oceni vseh vpletenih, ključna luknja. Ne pomanjkanje volje, ne pomanjkanje sredstev – pač pa preprost, a dragocen vir zaupanja med državljani in državo v trenutku, ko je bil najbolj potreben.
