“Smeh, denar in paranoja – klasična komedija brez roka trajanja”
Na odru Velike dvorane Kulturnega doma Šmarje pri Jelšah bomo gostili Kajuhove klasike I. gimnazije v Celju, dijake, ki vsako leto uprizorijo vsaj eno gledališčno poslastico, klasiko.
Tokrat nas bodo navdušili v predstavi Komedija o loncu antičnega dramatika Plavta.
Vabljeni v četrtek, 15. maja 2025, ob 19. uri. Vstop je prost!
Po lanskoletni uspešnici, Plavtovi komediji Dvojčka, se je gledališka skupina Kajuhovi klasiki letos ponovno predstavila s še enim Plavtovim delom. Komedija o loncu, klasična rimska burka iz 2. stoletja pr. n. št., še danes zabava občinstvo s svojo zgodbo o lakomnosti, sumničavosti in človeški neumnosti. Na premierni uprizoritvi, ki je bila 3. aprila letos, je postalo jasno, da se nekateri človeški vzorci res nikoli ne spremenijo.
Kljub temu da je sporočilo aktualno še danes, sta se režiserki odločili za precejšnji poseg v besedilo in modernizacijo antičnega humorja, s čimer sta igro gledalcem še bolj približali.
Pri pripravi celotne predstave je sodelovalo 16 dijakov klasične gimnazije. Na odru bomo spremljali Urbana Skoka, Deana Djakovića, Erika Štruclja Budjinskega, Lano Lampret, Niko Verdev, Svita Gorjupa, Dašo Lenko, Timoteja Žargija, Vito Kampuš, Miho Grassellija, Mio Šuc in Anastasio Filippovo, režiserki sta Zarja Ozvatič in Iva Topolovec ter mentorica profesorica Ivana Šikonija.
Več o njihovem delu in razmišljanju si lahko preberete v zanimivem intervjuju z režiserkama komedije na tej povezavi, košček pogovora pa delimo z vami:
“Kajuhovi klasiki vedno izberemo antično besedilo in midve sva se letos odločili za komedijo. Poleti sva prebrali nekaj takšnih del in se na koncu odločili za Plavtovo Komedijo o loncu. Pritegnila naju je najprej zgodba, predvsem pa zabavni značaji likov, ki jih je kar nekaj. Prav tako je zgodba ponujala mnogo možnosti za aktualizacijo,” nam je zaupala Zarja Ozvatič, ena od režiserk Plavtove Komedije o loncu.
Iva Topolovec, druga režiserka pa je dodala: “Adaptacija klasičnega dela v moderno je bila velik zalogaj, saj sva podrobno prečesali besedilo in se »znebili« vsega antičnega, posamezne replike sva popravili. Ko se lotiš tako velikega posega v besedilu, moraš biti pozoren na vsako malenkost, saj se s še tako majhno spremembo lahko poruši celo prihodnje dogajanje. Vse se mora med sabo povezovati in dopolnjevati. Včasih sva na eni sami strani prebili tudi slabo uro in debatirali, kako bi jo posodobili tako, da bi se vse ujemalo.”
