V prostorih knjižnice Šentjur se je odvijal zanimiv pogovor z avtorjem knjige z naslovom Stari pisker, resnica in laž, Ivom Grobelnikom. A smo namesto predstavitve knjige dočakali tematski večer NOB, osebne zamere in iskanje prave resnice.
Dvajseterica obiskovalcev, večina v zrelejših letih, smo bili že v samem začetku vrženi v raztresen zaplet dogajanja 14. in 15. septembra 1944. V gori podatkov, ki so bile postrežene v sami uvodni predstavitvi Iva Groblenika, ni bilo tistim, ki ne poznajo točno določene zgodbe pred 67 leti, čisto nič jasno. Še dobro, da je za pojasnila v pogovoru skrbel doktor zgodovine Tone Kregar, ki ga bolj poznamo kot pevca skupine Mi2. Zgodbo, ki jo je pravil Grobelnik, je dobila pravi smisel šele na koncu pogovora z njim, ki ga je vodila direktorica Knjižnice Tatjana Oset. Samemu pogovoru pa je avtor knjige nasul popra, ko je ozmerjal nekdanjega župana in bivšega urednika Šentjurskih novic mag. Franca Kovača za lažnivca, in to še večkrat v večeru.
Kaj se je zgodilo v starem piskru
Uro in pol smo poslušalci, ki knjige prej nismo prebrali, potrebovali, da smo lahko povezali niti zgodbe. Zgodba govori o junaštvu šestih mladcev, ki so oblečeni v nemške uniforme, ob drugi uri ponoči, 15. septembra 1944, izvedli napol planirano akcijo – rešitev zapornikov iz zapora Celjski pisker, ki je bil pod nemškim nadzorom. Noč prej so dobili namig, da bodo Nemci postrelili 80 zapornikov. Reševalna akcija jim je filmsko uspela in brez žrtev in brez izstreljenega strela so osvobodili nekje od 127 do 400 zapornikov. Ti so kljub vojnemu času in policijski uri neopazno izginili v celjsko noč. Točno število ni znano, a iz nemških pazniških zapisov lahko sklepamo, da je bolj merodajna manjša številka. Pohvale in trepljanje po rami pogumnih mladcev, ki so se lotili tega podviga, pa je zamrlo, takoj ko jih niso uspeli povezati z povojnim režimom.
Kjer trčita dve resnici
Pred leti je pod pisalom Franca Kovača nastala dokumentirana verzija zlasti Drameljčanom dobro poznane povojne zgodbe o partizanu in udbovskem provokatorju Palčku. Ob raziskovanju te zgodbe se je bivši urednik pogovarjal tudi s pokojno Alenko (Milico) Gabrovec – Lenko, medvojno sekretarko Okrožnega komiteja OF Celje, ki je Kovaču povedala, da je akcija reševanja zapornikov iz Starega piskra tekla ob sodelovanju nemške tajne policije Gestapo. Posledično naj bi prišlo tudi do izdajstva in vdora Gestapa v vrste OF. Kovač je njeno zgodbo tudi objavil in seveda naletel na hudo zamero Grobelnika. Oba sta se soočila na nekaj radijskih in televizijskih srečanjih in ob iskanju verodostojne resnice je nastala knjiga „Stari pisker, resnica in laž”.
Dve knjigi naenkrat
Grobelnikova knjiga je bila natisnjena v 39.000 izvodih, vendar jih je od septembra avtor prodal okoli 1.700. V dobrodelne namene avtor namenja 30 % od kupnine. Njegovo knjigo so financirale občine vzhodno od Celja, razen Šentjurja in Rogatca. V Knjižnici lahko Grobelnikovo verzijo zgodbe kupite skupaj s Kregarjevo Vigred se povrne za 10 €. Obe knjigi opisujeta podobno obdobje. Kregar se je v svoji knjigi, kot zgodovinar, oprl na stare dokumente ter zapise in tudi na podlagi teh je skušal, kot neobremenjen s preteklostjo, pojasniti celovitejšo sliko. V svoji knjigi pa opisuje zgodovino Celja od 1918 do 1946.
Pod črto
Kot ima vsaka medalja dve plati, jih ima tudi resnica o vdoru v Stari pisker. Težko razsodimo, kdo ima prav, porajajo se vprašanja, kakšne razloge bi lahko imela pokojna partizanka Lenka Gabrovec za zlonamerno diskreditiranje osvoboditeljev Starega piskra? Kaj pa če Grobelnik sploh ni poznal ozadja tega razmeroma skrivnostnega in komaj verjetnega dogodka, je sploh možno, da bi se Grobelnik po sedmih desetletjih svoje resnice sploh lahko nenadoma »spomnil« na kakšen dogovor z Nemci, ki bi ga diskreditiral in morda celo pripeljal pred sodnike? Prav mogoče je tudi, da je resnica takšna, kot jo je napisal Ivo Grobelnik, in je osvoboditev ujetnikov bila herojsko dejanje brez zgodbe v ozadju. Vsekakor Kovač velja za verodostojno osebnost, zato je Grobelnikovo javno zmerjanje z lažnivcem povsem neumestno, vsaj neetično, če že ne tudi kaznivo. Če bi se Grobelnik hotel oprati slehernega suma, bi se pač moral osredotočiti na oporekanje pričevanju Lenke Gabrovec.
Jure Godler / Šentjurske novice, 20. 4. 2011
