S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
V bregovih Loga in okoliških zaselkov še izklešejo kakšen manjši brusi zgolj za domače potrebe. Včasih pa so brusi rezali kruh vsej krajevni skupnosti Dobovec in delavci so prihajali tudi z Donačke gore in iz sosednje Hrvaške.
V Kambrusu, tako se je imenovala tovarna, je v letih razcveta delalo tudi do 200 delavcev. Brez kakšnih strojnih pripomočkov in po 12 ur na dan. Toda zaslužek je bil kar dober, pravijo. Dovolj velik, da so lahko preživeli številne družine.
»Izdelovali smo predvsem velike okrogle bruse,« pripoveduje 74-letni Jože Križan iz Loga. »Najprej smo izklesali 24 col globok jarek v krog, potem pa smo kamen zagozdili od spodaj in ga od bili. Trije delavci smo približno dva dni klesali en brus. Smo pa izklesali nekaj tudi zares velikih brusov; 250 centimetrov so merili v premeru, 32 centimetrov so bili debeli in ko smo takšen brus naložili na voz, so ga morali vleči kar trije pari volov.«
Žal je bila silikoza reden spremljevalec tega dela. To bolezen so najpogosteje dobili tisti iz bolj revnih in številnih družin, ki so nosili kamne domov in še ponoči klesali.
Leta 1959 so Kambrus zaprli.
»Takrat so nas vse delavce poslali na zdravniški pregled. Mene in tudi precej drugih so zaradi silikoze invalidsko upokojili. Toda ljudem tod okoli se še sedaj toži po tej naši tovarni. Mislim, da je primernega kamna še dovolj, le zgornji sloj zemlje bi morali odstraniti,« meni Jože Križan.
Potem, ko so zaprli Kam brus, seje precej ljudi odselilo. Predvsem mladih, zakaj hribovska zemlja ni mogla prehraniti dovolj ust. Pa tudi cest ni bilo.
»Včasih smo morali vse stvari sem gor znositi v koših,« se spominja Jože Križan. »Nedaleč vstran od tod si je eden znosil v košu ves gradbeni material za novo hišo.«
»Jože Križan letom navkljub še marsikaj postori na poldrugem hektarju zemlje okoli hiše. Skupaj s skromno pokojnino je kar dovolj za življenje.
»Veliko bolje živimo, kot včasih,« razlaga. »Če otrokom povem, kako težko je bilo včasih, se smejijo, ker ne verjamejo.«
Vendar pa se v Dobovec spet vrača življenje. Vse več mladih ostaja doma, nekateri se celo vračajo.
»S tem, ko smo zgradili ne kaj cest v hribovske zaselke, smo naredili velik korak na prej in prav ceste so tiste, ki vabijo mlade nazaj,« meni Ivan Krklec, predsednik sveta krajevne skupnosti Dobovec in dodaja, da so lani s pomočjo vojakov uredili kar 11 kilometrov cest.
Ivan sodi med prizadevnejše krajevne funkcionarje kar sem jih kdaj spoznal, ni mu vseeno, kaj bo z njegovo krajevno skupnostjo in na vsako novo cesto, ki so jo zgradili, je bil zelo ponosen.
»Žal še vedno ni dovolj de la za mlade. Približno 200 krajanov je zaposlenih v Straži, Rogaški Slatini, Šmarju, Štorah in Celju. Tako vsak dan izgubijo veliko časa za pot na delo in nazaj. Poleg tega v kraju nimamo šole, radi pa bi zgradili vsaj montažni objekt za učence prvih štirih razredov osnovne šole. Nimamo tudi telefona, kar nas je najbolj prizadelo lani, ko so se na našem območju vrstili požari. Tudi trgovine nimamo, a vseeno si najbolj želimo manjšega industrijskega obrata. Primerno lokacijo z industrijsko vodo in dobro cestno in železniško povezavo smo že zagotovili, če pa bomo uspeli, seveda ni toliko odvisno od nas. Pravzaprav so naj večjo napako naredili takrat, ko so zaprli Kambrus. Takratni krajevni funkcionarji bi morali vztrajati, da bi do bili nadomestno tovarno, vendar se mi zdi, da so bili premalo sposobni. No, pomembno je, da se mladi spet vračajo in verjamem, da ti hribi ne bodo ostali brez ljudi.«
V krajevni skupnosti Dobrovec živi nekaj več kot 600 ljudi, včasih pa jih je bilo dvakrat toliko. Ljudje so se začeli odseljevati po tem, ko so zaprli Kambrus, zadnja leta pa se nekateri spet vračajo.
Starejši iz Dobovca se še spominjajo nekaterih starih običajev iz tega kraja. »Če je šel fant vasovat iz ene vasi v drugo, je bil po navadi tepen,« pripoveduje 75-letni Andrej Polajžer. »Če pa so mu domači fantje prizanesli, je moral v zimski obleki sredi poletja zmleti žito v žrmljah, ali pa pojesti košaro kislih lesnik. Sele potem so ga domači fantje sprejeli medse.«
Včasih je bil Dobovec kar pomemben kraj, saj je bila poleg Kambrusa v Trličnem tudi stara glažuta, ne kakšen zametek steklarne in separacija rudnika premoga. Vendar pa so tudi v tem primeru Dobovčani odnesli krajši konec – steklarni so zgradili v Straži in Rogaški Slatini.
Srečko Šrot, Ivana Fidler, Novi tednik, 1. 8. 1985
