S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Med številnimi literati iz občine Šmarje pri Jelšah, ki so se prejšnji mesec udeležili prvega občinskega Srečanja besednih ustvarjalcev, je tudi Anica Požeg iz Polja ob Sotli. V Pilštanju, kjer je bil zaključek te občinske akcije, ki jo vodi Zveza kulturnih organizacij Slovenije, je nastal kratek razgovor. Aničina črtica z naslovom Kaktusov cvet je bila po mnenju strokovne komisije med najboljšimi literarnimi izdelki, ki so prispeli na razpis.
V črtici opisuješ mlade ljudi, ki se vdajajo alkoholu, tvoja junakinja nekako prezira vrstnike ob kokti. Najdeš kje med njimi – tudi sebe?
Junakinja nisem jaz, morda sem nekje na drugi strani. Mogoče je del moje osebnosti zajete v zgodbi, ko opisu jem svet mladih, propadajočih pijancev. Čeprav se zavedajo, da vse to vodi v propad, si pred tem zatiskajo oči. Tudi jaz sem del te generacije.
Pa je med mladimi zares veliko takšnih?
Preveč jih je. Je pa to odvisno od kraja, od načina njihovega življenja tam, kjer živijo.
Enkrat si začela s pisanjem. Te je kar »uščipnilo« si začela, ti je morda kdo rekel, da dobro pišeš?
Ne, nihče mi ni nič rekel. Začela sem sama, to sem po čela čisto sama zase, svojih izdelkov nisem nikomur kazala. Sprva ne.
So črtice, proza, tvoja specialiteta ali morda spletaš tudi verze?
Prav nasprotno. Največ pišem pesmi, proze se lotevam bolj malo. Sem bila pa prijet no presenečena, ko je bila moja črtica izbrana za ob močno srečanje besednih ustvarjalcev.
Kdaj najlažje pišeš?
To so predvsem noči, potem pa zjutraj dlje časa spim. Doma imamo kmetijo, dela je vedno veliko, zato je čas za »rimanje« bolj skopo odmer jen. Osem ur delam še v Dekorju v Kozjem kot brusilka stekla, domov se, zaradi slabih avtobusnih zvez, vrnem pozno, potem pa res ostanejo le še noči.
Sedaj pišeš o mladih, o svojem vsakdanu. Se boš lotila še drugih tem. V Polju ob Solti, kjer si doma, je najbrž veliko zanimivosti, veliko zanimivih ljudi, posebnosti, o katerih je vredno pisati…
Seveda bom, samo pozneje, ko še nekoliko dozorim. Nikoli ne smeš početi nekaj na silo. To mora priti samo od sebe, ko začutiš . . .
Kako domači gledajo na tvoje ustvarjanje?
Ni kakšnih posebnih reakcij ali odporov. V glavnem se kar strinjajo s tem mojim početjem.
Praviš da veliko bereš, kar vse po vrsti. Imaš morda vzornika?
Z branjem si človek v glavnem bogati besedni zaklad, nikoli pa se ne bi hotela po kom zgledovati, ga posnemati. Imam svoj stil pisanja, ker sem to jaz z vsemi svojimi občutenji, s tistim, kar vidim, ocenjujem, doživljam.
Marjela Agrež, Novi tednik, 17. 10. 1985
