Vprašanje je seveda provokacija; župana se pač spoštuje ali ne spoštuje, ceni ali ne ceni, ljubi pa se ga res le izjemoma. Seveda ne gre na splošno za katerega koli župna, temveč čisto konkretno za aktualnega šentjurskega župana Tisla. Res bi bilo brez veze, če bi se spraševal po svojih čustvih do celjskega Šrota, Malovrha ali še koga drugega iz bogate šentjurske županske preteklosti, ki jih velikanska večina občanov ne pozna niti po imenu, kaj šele, da bi kaj vedeli o njihovi zapuščini.
Vprašanje iz naslova sem si postavil, ko me je dober znanec mimogrede s pomenljivim glasom pobaral, kako kaj shajam s svojim prijateljem Tislom. »Prijatelja«, sem razumel, je postavil pod narekovaje. Moram priznati, da me je njegovo retorično vprašanje kar presenetilo, da ne rečem pretreslo. Je že res, da sem na Tislov račun v preteklih letih napisal marsikatero gorko, morda tudi hudobno, toda to, da me celo znanci imajo za Tislovega sovražnika, mi je dalo misliti. Sem Tislu ta leta res delal krivico? Sem s svojim pisanjem morda res tako radodarno pljuval po njem, kot se reče v prispodobi, da je v očeh občanov postal žrtev, ki jo je treba zaščititi? Če se je to res zgodilo, potem gre seveda za hudo pomoto. Iz več razlogov. Najprej vsekakor zato, ker je v mojih očeh Tisel pravzaprav pozitivna osebnost. Fasciniran sem nad njegovo dobrohotnostjo in neverjetno količino lahkotnega sproščenega optimizma, ki ga dan za dnem razsipava okrog sebe. Očitke, tudi takšne, ki bi koga drugega sesuli, on enostavno presliši in gre nasmejan naprej po svoji poti. Osebnost s takšnim karakterjem je brez dvoma pomembna za identifikacijo za vsako družbeno skupnost, zlasti še našo, ki se še ni otresla imidža občine pokojnega dobrotnika iz Negove, občani pa okrog sebe najraje vidimo povsod lopove, tatove, egoistične politike, požrešne menedžerje itd. … Ni kaj, v tem pogledu bi človek kar moral pritrditi podžupanu Koržetu, ki v Tislu vidi šentjurskega Ghandija.
Če bi tu končal, se mi sploh ne bi bilo treba spraševati, ali ga dovolj »ljubim«. Težava je v tem, da ima Tislova ghandijevska zgodba tudi črne luknje, njegova osebnost pa tudi drugo plat medalje. Tisel se namreč ne trudi biti niti svetnik niti modrec, kakršnega bi jaz rad videl na županskem prestolu, temveč je podobno kot mi navadni smrtniki zelo krvav pod kožo. Od njega pričakujem in zahtevam, da bi bil vedno na razpolago za moje in skupno dobro, on pa niti pod razno ni pripravljen zanikati svojega ega. Kar je seveda naravno, toda tudi povsem dovolj, da se moja ljubezen do njega kot župana zamaje kot travna bilka v poletni nevihti.
Toda, ali bi ga lahko v mojem zahtevnem srcu uspešno nadomestili Korže, Erjavec, Artnak, Cekvenik ali Diaci, ki nam jih bodo v jeseni kot Tislovo alternativo ponudile šentjurske stranke? Hm, ne bi dal roke v ogenj. Toda, glavnega dobitka ni možno zadeti, ne da bi prej kupili srečko!
F. Kovač / Šentjurske novice
