Zadnjo septembrsko sredo je šentjurska ljudska univerza gostila Marka Naberšnika, kot uvod v projekt dejanskega nastanka filma s strani varovancev VDC Šentjur, Šmarje in Slovenske Konjice. Navzočim, to je kakšnim desetim varovancem omenjenega zavoda in še nekaterim drugim, je na kratko odpredaval osnove nastanka filma po predlogi svojega prvega scenarija Šanghaj, po literarni predlogi Lainščkovega romana Nedotakljivi.
Predavanje je trajalo slabo uro, pri čemer je Naberšnik povsem dokazal svojo na akademiji v New Yorku pridobljeno znanje o maksimilizaciji učinka. Prišel je pripravljen, razdelil nam je skripte, ki bodo ustvarjalcem gotovo v pomoč, in jedrnato povzel vse potrebno vsaj za začetek dela. V Ameriki, kot je bralcem gotovo jasno, delajo drugače in drugačne filme kot naši, pa tudi pod precej drugačnimi pogoji, kjer je navidezno največji prepad v količini za to namenjenih sredstev, vendar pa se po predavanju to več ne zdi bistvena razlika. Vratolomne vsote, ki jih porabi in potem pomnožuje ameriška filmarija in kinematografija, skorajda nimajo kaj početi v slovenski filmarski glavi, medtem ko gre tudi za razlike v izdelkih, ki izvirajo predvsem iz dejstva, da so naši filmi, ki jih je mimogrede le par na leto, če sploh, večinoma avtorski, umetniški in ne vem kako še bi jih poimenovali, predvsem pa niso preveč gledljivi. V tem gotovo izstopa že omenjen Petelinji zajtrk, ki pa je nastal »bolj po ameriško«. Naberšnik pravi, da je za to potrebno razmišljati preprosto, kajti v preprostih stvareh se skriva lepota, tako v življenju kot v filmu. O naših filmih tu ne bomo razpredali, povejmo le, da niso zgolj slabosti tiste, ki jih delajo drugačne …
Navzoči so bili s predavanjem videti zelo zadovoljni, gostu so postavljali vprašanja, ki niso ostala brez replike. Za vse, ki jih ustvarjanje filma dejansko zanima, je bilo dorečenega res veliko, tudi zelo praktične narave.
t/f: E. K. / Šentjurske novice
*na sliki Marko Naberšnik
