Borcem, ki so se med drugo svetovno vojno dalj čas zadrževali na Kozjanskem, pa tudi ostalim, ki so lahko na kakršenkoli način spremljali borbo kozjanskih borcev, je še verjetno prav dobro v spominu »Dušanova tehnika«. »Dušanova tehnika« je naziv za eno prvih – poleg celjske – partizanskih tehnik na Štajerskem.
S tehniko pa je neločljivo povezano tudi ime Ivana Luskarja-Dušana, po katerem nosi tehnika svoje ime. Več o tej tehniki nam je povedal tovariš Luskar sam: »Decembra 1941 se je že močno čutila potreba po preselitvi partizanske tehnike iz celjskega območja, kjer je obstajala nevarnost izdaje, nekam na Kozjansko. Treba je bilo najti primeren prostor in o tem sva se s Francem Sorčanom-Tomažem često pogovarjala.
Končno sem primeren prostor tudi našel: v Mangi na Planini pri Doberškovih. Po pripravi prostora in v dogovoru z ljudmi, ki so takoj pristali, da nam bodo pomagali, je bilo že vse na tem, da tehniko tudi preselimo, ko je Tomaž pripeljal s Kamence takrat nam neznane tovariše. Bilo je to pomladi 1942. Leta in treba jim je bilo najti prebivališče za nedoločen čas. Ker ni bilo drugega razpoložljivega prostora, so se nastanili v prostoru, pripravljenem za tehniko. Kasneje smo izvedeli, da je bil to pokrajinski komite za Štajersko, v katerem so med drugim bili Sergej Kraigher- Andrej, Tone Žnidaršič-Štefan (nekdanji španski borec), Tončka Čečeva-Štefka in drugi. Pokrajinski komite je ostal v Mangi nekako do avgusta 1942, ko je zaradi čedalje pogostejših hajk in patrulj postal kraj nevaren. Pričeli smo iskati nov prostor in ga našli v Podpeči, pri Francu in Mariji Senica, kjer smo skopali bunker. V tem bunkerju je nato precej časa delovala tehnika, ki je zaradi mojega dela v njej tudi dobila ime DUŠANOVA TEHNIKA. Delovala je do konca leta 1943, ko se je delo že toliko razvilo, da so bili prostori pretesni. Po ponovnem iskanju smo končno preselili tehniko na Bohor. Tam se je tehnika tudi preimenovala v »Prešernovo tehniko«. Vodstvo nad njo so prevzeli drugi tovariši, ker sem bil ravno takrat imenovan za člana okrožnega komite(ja za Kozjansko in sekretarja okraja Kozje …
Konec leta 1944 je bila tehnika izdana. Pri bojih za njeno obrambo je padlo tudi precej borcev. Nemci so prostore z vsemi stroji z bombami razbili in tako uničili.
Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da je bila tehnika v času svojega obstoja silno pomembna: tiskali smo propagandne letake, Slovenski poročevalec, Mladino (material za oba časopisa smo dobivali iz centralne tehnike iz Ljubljane), dalje brošuro s partizanskimi pesmimi itd. Ne samo za Kozjansko, za velik del Štajerske smo razmnoževali material, zlasti še za področje Savinjske doline.
Še bi govoril o tehniki, o tem, kako se je vršilo preseljevati je Pokrajinskega komiteja, pa še o mnogih drugih silno zanimivih stvareh, vendar: oprostite, čas me preganja,« je rekel, »pa prihodnjič kaj več o borbah na Kozjanskem.«
Celjski tednik, 24. 7. 1964
