Sladkogorčani so pred leti vneto delali, da bi postavili gasilski dom na planoti blizu šole. Delo je hitro napredovalo, zvozili so opeko, gradili in spravili dom pod streho. Zelo se jim je mudilo, da bi čim prej proslavljali delovno zmago in imeli veselo otvoritev. Toda dom še ni bil povsem zgrajen. Verjetno niso nanj pozabili, pač pa so usahnila sredstva.
Dom pa, preveč podhranjen, se je lepega dne sesedel pod streho, razveznil zidove in danes stoji pohabljen, kot ga lahko vidimo na sliki.
Kaj pa zdaj? To je vendar smešno in sramotno! Zavarovalnica, ki je sicer stavbo že zavarovala, noče izpolniti pogodbene obveznosti! Sladkogorčani sami niso bili enakih misli o nesreči. Nekateri pravijo, da se je gasilski dom porušil zaradi močnega vetra, drugi menijo, da zaradi nestrokovnega dela. Kdo ve?
Občinska skupščina tudi ne more razvozi j a t i zadeve. Vsekakor pa ni mogoče pustiti razvalin novega doma ob cesti, temveč bo t r e b a znova poprijeti in dom postaviti. Sladkogorčani so že sklenili, da bodo spet delali, vendar potrebujejo vsaj nekaj pomoči. Občina je nekaj primaknila, da bi še vsej zavarovalnica? Saj je zavarovala zgradbo, društvo je tako prizadeto, popotniki pa se smejejo, ko gledajo ta čuden spomenik.
Res je hudomušna nenavadna zgodba o gasilskem domu, ki ni hotel stati. Še sreča, da se ni sesedel t a k r a t, ko je bila v njem slavnostna veselica!
Novi tednik, 29. 4. 1969
