1. november, dan spomina na mrtve, po krščanskem izročilu praznik vseh svetih, je čas, ko se množično spomnimo na pokojne prednike, sorodnike, prijatelje, znance. Od lanskega 1. novembra nas je zapustilo kar nekaj ljudi, ki so na tak ali drugačen način pomembno vplivali na življenje v lokalnem okolju, državi in svetu. V spodnjem pregledu vas vabimo, da se spomnite nekaterih, ki so nas zapustili v minulem letu.
Obsotelje in Kozjansko: ljudje, ki so aktivno delovali v lokalnem okolju in (pre)mlade žrtve tragičnih nesreč
Novembra lani so se v Rogaški Slatini poslovili od Frančeka Zalokarja, slatinske legende, ki je vedno poskrbel za dobro voljo. Izučeni čevljar je skoraj 28 let deloval v Kinu Rogaška Slatina, se angažiral na številnih področjih v lokalnem okolju in do zadnjega dne hrabro premagoval zahrbtno bolezen. V začetku letošnjega marca je umrl Emil Lajh, zgodovinar in član Zgodovinskega društva Celje ter dolgoletni kustos in ravnatelj Muzeja revolucije, današnjega Muzeja novejše zgodovine Celje. V Rogatcu rojeni Emil je obnovil in razširil prostore MNZ Celje, pri vsebinski preobrazbi Muzeja revolucije je sodeloval tudi po sestopu z vodilnega položaja.
Krajani Kozjega se bodo verjetno še dolgo spominjali konec marca preminule Jasne Sok, sprva zaposlene na Občini Šmarje pri Jelšah, nato je dolga leta službovala v Spominskem parku Trebče – Kozjanskem parku. Po odločitvi za samostojno pote je vsestranska Jasna sodelovala kot mentorica v številnih etnoloških delavnicah za otroke in odrasle, opravljala samostojne raziskave in etnološke študije, objavljala strokovne članke in knjigo, aktivno delovala v Folklorni skupini Kozje, s številnimi muzeji in društvi ter s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.
Konec julija je umrl Stanislav Mestinšek, šmarski fotograf in eden vodilnih pionirjev radioamaterstva na našem območju. V fotografski objektiv je ujel številne trenutke družbeno-političnega dogajanja na Kozjanskem in Obsotelju ter seveda širše. V minulem letu je umrl Janko Fras, pripadnik ene izmed najstarejših generacij maturantov na svetu, dolga leta zaposlen kot inšpektor na šmarski občinski inšpekciji. Letos je umrl tudi Cvetko Jezovšek, direktor podjetja ŠmarjeTrans, registrirano za opravljanje dejavnosti cestnega tovornega prometa.
V preteklem letu so na Šentjurskem preminili: najstarejša občana, stoletnika, Anton Kukovič in Matilda Erjavec ter nekdanja družbenopolitična delavka Breda Svetina.
Tudi v minulem letu so Obsotelje in Kozjansko pretresle tragične nesreče. Marca je za posledicami prometne nesreče na regionalni cesti med Pragerskim in Ptujem življenje izgubil 20-letni Mestinjčan Sašo Tacer. Pred dobrima dvema tednoma je za posledicami prometne nesreče v Mestinju umrl 32-letni Marko Plevnik iz Drviš.
Slovenija: zapustili so nas velikani gledališča, filma, glasbe, kulture, športa in politike
Slovensko javno sfero je letos še posebej pretresla smrt slovenskega novinarja in televizijskega voditelja Matjaža Tanka, ki je marca letos v 68. letu starosti izgubil boj s hudo boleznijo. Med drugim je nekaj dni pred smrtjo prejel nagrado za življenjsko delo Društva novinarjev Slovenije.
Istega meseca se je poslovil še en znan obraz televizijskih ekranov. Gre za gledališkega in filmskega igralca Janeza Albrehta, ki je vse do upokojitve leta 1990 aktivno deloval v SNG Drama, SLG Celje in v Mestnem gledališču Ljubljana. Veliko je igral tudi v filmih, televizijskih dramah in radijskih igrah.
Stane Leban je slovenski gledališki igralec in režiser, ki je umrl 12. junija v 80. letu starosti. Slovenski kulturni prostor si ga bo zapomnil kot odličnega komika, predstavnikom vsem generacij pa je najbolje poznan kot igralec v filmu Cvetje v jeseni režiserja Matjaža Klopčiča.
Pečat v slovenskem filmskem prostoru je pustil tudi maja preminuli montažer, scenarist in režiser Vojko Duletič. Njegov prvi scenarij je bil za film Samorastniki, kasneje pa je po literarnih predlogah režiral vse svoje celovečerne filme. Med slovenskimi režiserji sodi Duletič med umirjene ustvarjalce. Ustvarjal je v sebi lastnem slogu, v svojih filmih pa je s pomočjo odličnih igralcev plastično prikazal podobo kmečkega, podeželskega in mestnega prebivalstva v boju za preživetje, bodisi v vojnem, bodisi v mirnodobnem času.
Avgusta nas je v 70. letu starosti zapustil slovenski TV voditelj, urednik in novinar Jure Pengov, ki je deloval kot voditelj Dnevno-informativnega programa RTV Slovenije, novinar notranjepolitični redakcije in dopisnik TV Slovenija iz Rima. Med drugim je vodil tudi TV Dnevnik in usposabljal mlade novinarje. Bil je tudi eden izmed ustanoviteljev oddaje Tednik.
Slovenski medijski prostor je izgubil pomemben del svoje dediščine ob smrti Frana Puntarja, slovenskega mladinskega pesnika in pisca lutkovnih in radijskih iger. Živel in ustvarjal je v Ljubljani kot svobodni književnik. Pisal je pesmi in radijske igre, po večini namenjene otrokom. Velja za najbolj prevajanega slovenskega pisatelja radijskih iger vseh časov.
France Popit – Jokl je slovenski kolumnist in nekdanji predsednik Predsedstva Socialistične Republike Slovenije, ki je bil že kot gimnazijec aktiven član Komunistične partije Jugoslavije. Med drugim je bil član slovenske in jugoslovanske vlade. V letih 1963 – 1966 je bil predsednik slovenske zveze sindikatov, do leta 1968 sekretar in nato do leta 1982 predsednik CK ZKS. Od 1982 – 1984 je bil član in od 1984 – 1988 predsednik predsedstva SRS. Kot komunist in funkcionar je bil Popit pristaš trde uradne linije ZKJ. Deloval je tudi kot pesnik in svojo prvo pesem za odrasle objavil leta 1956 v reviji Nova Obzorja.
Avgusta letos nas je zapustil slovenski pesnik, prevajalec in esejist Ciril Bergles, ki je še posebej znan po svoji prvi pesniški zbirki Na poti v tišino. Veliko je tudi prevajal, predvsem poezijo španskih, portugalskih in južnoameriških avtorjev. Izbral in uredil je Sodobno špansko-ameriško poezijo (1994) in objavil številne članke in eseje o književnosti.
Slovenski kulturni prostor se je moral marca posloviti od še enega pesnika, publicista in urednika. Tine Debeljak ml. je umrl marca v 77. letu starosti v Buenos Airesu. Za seboj je zapustil bogato dediščino, saj naj bi bil po besedah pisatelja Zorka Simčiča eden izmed stebrov slovenske publicistike v argentinskem prostoru.
Svoj prispevek k slovenski literarni zgodovini je pristavila tudi januarja preminula pesnica Maruša Krese. Umetnica je dolgo živela in ustvarjala v Berlinu. Njeno prvo delo, ki ga je izdala pri slovenski založbi, je zbirka kratke proze Vsi moji božiči. Leta 1997 jo je nemški predsednik odlikoval s križem za zasluge Zvezne republike Nemčije za njena prizadevanja na področju kulturnega in humanitarnega sodelovanja med Nemčijo ter Bosno in Hercegovino.
Janez Rotar je slovenski literarni zgodovinar, literarni teoretik in univerzitetni profesor, ki je 17. oktobra v Ljubljani zaključil svojo življenjsko pot. Kot slavist in profesor je po koncu študija deloval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Življenjska pot ga je vodila v različna univerzitetna središča tedanje domovine Jugoslavije, bil je večletni lektor in predavatelj slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Zadru, predavatelj na Pedagoški akademiji v Ljubljani in Mariboru ter na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani.
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani pa je lahko letos žalovala za še enim izmed njenih zaposlenih. V 87. letu se je namreč poslovil slovenski literarni zgodovinar in bibliotekar Branko Berčič. 26. aprila 2010 ga je predsednik Republike Slovenije, Danilo Türk, odlikoval z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo na področju bibliotekarstva in literarne zgodovine. Berčičevo literarnozgodovinsko raziskovanje je sicer osredotočeno na dve področji: na protestantizem in književnost 19. stoletja. Napisal je mnogo spremnih besed v vrsti faksimiliranih izdaj slovenskih protestantskih piscev. Bil je strokovni urednik in soavtor gesel s področja knjižničarstva v Enciklopediji Slovenije. Oddelek za bibliotekarstvo vsako leto tudi podeljuje nagrade za dosežke v stroki, ki se po njem imenuje Berčičeva nagrada.
Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pa je delovala tudi Doris Debenjak, slovenska jezikoslovka in prevajalka, ki nas je zapustila 21. septembra v 79. letu starosti. Ustvarjala je kot znana prevajalka iz nemščine v slovenščino in obratno. Od leta 1988 do leta 1991 je bila predsednica Zveze znanstvenih in tehničnih prevajalcev Jugoslavije. Med drugim je glavna avtorica največjega slovensko-nemškega ter nemško slovenskega slovarja.
Rajko Pavlovec je slovenski paleontolog, statigraf in geolog, ki je umrl 24. avgusta letos. Zaradi izjemnih dosežkov na svojem področju ni bil znan le v Sloveniji, temveč tudi v tujini. Deloval je kot član številnih strokovnih društev, bil je avtor prispevkov, član ali urednik uredniških odborov za številne slovenske poljudno znanstvene publikacije (med drugim tudi za Enciklopedijo Slovenije), v mednarodnem raziskovalnem okviru pa je deloval kot koordinator Unescovega projekta IGCP št. 174 za Jugoslavijo. S svojim bogatim znanjem je predaval na simpozijih in kongresih na Madžarskem, v Trstu, Zagrebu, Parizu, v Sarajevu, v Munchnu itd.
Naša dežela na sončni strani Alp se lahko pohvali tudi s številnimi dosežki slovenskih umetnikov. Tako se bomo vedno spominjali slovenskega arhitekta in industrijskega oblikovalca Nika Kralja, preminulega 15. julija. Slednji je v tovarni pohištva Stol na Duplici ustanovil razvojni oddelek in biro za oblikovanje, sicer pa je najbolj znan po svojem zložljivem naslanjaču Rex 120, oblikovanem leta 1952. Stol Rex uvrščajo med svetovno pomembne dosežke na področju industrijskega oblikovanja, ki so ga kopirali tudi po svetu in se sedaj ponovno proizvaja v podjetju Impakta Les.
Še en velik talent oznanjuje ime Janez Boljka. Gre za slovenskega kiparja, slikarja in grafika, ki pa nas je zapustil 20. avgusta. Boljka je postal znan širšim kulturnim krogom s svojim železnim kiparskim ciklusom, varjenjem kosov odpadnega železa in starega orožja v nove oblike, kar je dobilo številne posnemovalce. Uveljavil se je s pionirskim modeliranjem kipov iz aluminija in vzporedno s serijami figur stebrastih Ribničanov – krošnjarjev, ki jih je oblikoval iz različnih materialov.
Svet glasbe je ostal prikrajšan za nadarjenega slovenskega skladatelja, kitarista in pevca Danila Kocjančiča, ki je umrl 3. februarja za posledicami raka na limfnih žlezah v 65. letu starosti. Danilo je že v 60. letih 20. stoletja ustanovil avantgardno skupino Kameleoni, kasneje pa je svojo glasbeno pot nadaljeval v zasedbah Danilo in Novi kameleoni, Bomerang, Rado & Danilo, Labirint, Prizma, Halo in Bazar. Prvi Kocjančičev skladateljski talent se je pokazal pri skupini Prizma, kjer je nanizal kup uspešnic (Pogum, Dobrodošli, Senca, Ta moška itd.), zmagoval na festivalih in posnel tri LP plošče ter nekaj singel plošč. Z uspehi je nadaljeval pri skupini Bazar, ki je znana ravno po Kocjančičevih pesmih Tina, Portorož 1905, Dober dan, Poišči me, Amerika … Nadaljeval je s skupino Halo, ki je postala prepoznavna z uspešnico Anita ni nikoli. Nato je začel pisati skladbe tudi za druge izvajalce zabavne glasbe (Tinkara Kovač, Polona, Lara Baruca, Monika Pučelj …), ki so postali znani ravno z Danilovo pomočjo.
Tudi slovenska politična sfera se je v minulem letu poslovila od nekaterih odmevnih imen. Mednje spada tudi avgusta preminula pravnica in političarka Zdenka Cerar, ki se je vdala težki bolezni. Delovala je kot namestnica občinskega (do 1974), okrožnega oziroma temeljnega javnega tožilca (1974-1981), namestnica višjega tožilca v Ljubljani (1981-1995) ter vrhovna državna tožilka na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije (1995-1999) odtlej pa generalna državna tožilka RS. Med 20. aprilom in 3. decembrom 2004 je bila ministrica za pravosodje Republike Slovenije. Isto leto se je včlanila v Liberalno demokracijo Slovenije, bila je občinska svetnica v Grosupljem in podpredsednica stranke. Iz politike se je umaknila leta 2011.
Božidar Fink, ki je v večnost odšel 18. februarja letos, je bil prav tako znan politik in pravnik. Med aprilsko vojno leta 1941 je deloval kot jugoslovanski vojak, kasneje pa se je zaposlil kot častnik v pripravništvu slovenskega domobranstva. Po vojni je bil sprva zaprt v taboriščih Monigo, Servigliani in Senigallia, kjer je deloval pri raznih organizacijah in šolstvu. Nato je emigriral v Argentino, kjer je bil zaposlen, si ustvaril družino in tam tudi umrl v 92. letu starosti.
Kot politik se je udejstvoval tudi Bogomir Špiletič, ki je umrl 17. junija letos. Med letoma 1996 in 2000 je bil poslanec SDS. Med decembrom 2004 in 9. oktobrom 2005 je bil državni sekretar na Ministrstvu za finance Republike Slovenije, opravljal pa je tudi funkcijo sekretarja v Lekarniški zbornici Slovenije.
Tudi svet športa je letos zapustilo nekaj odmevnejših imen. Mednje absolutno spada slovenska šahistka Vesna Rožič, ki je marca v 27. letu starosti izgubila bitko z rakom. Bila je ena najbolj priljubljenih in nadarjenih šahistk v Sloveniji, kar dokazuje tudi naziv dvakratne državne prvakinje. Bila je tudi članica ženske ekipe Slovenije na šahovski olimpijadi 2008.
Boris Strel je bil alpski smučaj, ki je umrl marca v 55. letu starosti. Leta 1977 je v Kranjski Gori v veleslalomu postal evropski mladinski prvak. Kot izrazit specialist za veleslalom si je prve točke svetovnega pokala prismučal v sezoni 1979/80. 15. decembra 1981 je v italijanski Cortini d’Ampezzo dosegel svojo edino zmago, ki je vse do danes tudi edina slovenska moška veleslalomska zmaga. Preostali del življenja se je ukvarjal s poučevanjem smučanja ter prodajo, izposojo in servisiranjem smučarske opreme. Servise smučarske opreme je imel v Škofji Loki in v Črnučah, zadnja leta pa je imel testni center, izposojevalnico in servis smučarske opreme še na Krvavcu.
Po zasneženih površinah je drvel tudi smučarski tekač Tone Pogačnik. Bil je član reprezentance SFRJ na Zimskih olimpijskih igrah 1948. Nastopil je v ekipnem smučarskem teku na 10 km (4×10 km), kjer je ekipa dosegla 9. mesto. Znan je tudi po dejstvu, da je 26. aprila 1946 preživel 98 m padec s Triglavskega ledenika v brezno. Umrl je junija 2013 v 94. letu starosti, pred smrtjo pa je bil najstarejši slovenski zimski olimpijski športnik.
Slovenski hokejski svet se je letos poslovil od Viktorja Tišlarja in Elvisa Bešlagića. Oba sta kariero začela na Jesenicah, kasneje pa je Tišlar prestopil k HC Eintracht Frankfurt, kariero nadaljeval v Južnoafriški republiki, od tam odšel v ZDA in igral pri Springfield Kings ter se na koncu vrnil v Jesenice. Elvis Bešlagić je leta 1994 prestopil k Olimpiji Hertz in se po treh sezonah vrnil na Jesenice, od leta 200 pa je igral v Nemčiji za Ratinger Ice Aliens ’97 in ERC Selb. Zaradi svojih dosežkov je bil leta 2012 sprejet v Slovenski hokejski hram slavnih.
Slovensko javnost je 26. maja pretresla novica o smrti Mete Malus, naše najbolj znane astrologinje. Znana je bila po pisanju horoskopov, zelo rada pa je imela tudi živali in naravo. Stara je bila 61 let, ob smrti pa si je želela, da se je spominjamo po vsem dobrem, kar je najraje počela. Kljub temu, da se je s smrtonosno boleznijo bojevala zadnjih pet let, se zaradi nje ni obremenjevala in je smrt sprejemala kot življenjsko krogotok. Svoj zadnji horoskop je objavila 20. maja in ga zaključila s Konfucijevo mislijo “Človek, ki naredi napako, ne da bi jo popravil, zagreši novo napako.”V tem letu je bil eden izmed odmevnejših globalnih dogodkov smrt Margaret Thatcher. Slednja je bila predsednica vlade Združenega kraljestva med letoma 1979 in 1990 in še danes velja za edino žensko, ki je dosegla takšen položaj. Svoja politična stališča je vedno goreče zagovarjala vse do konca – do 8. aprila letos, ko je v Londonu umrla za posledicami kapi. Margaret Thatcher bo ostala zapisana kot ena najbolj kontroverznih politikov 20. stoletja – z enakim odstotkom tistih, ki so jo idealizirali kot onih, ki so ji nasprotovali. Nihče pa ne more oporekati dejstvu, da je pokazala več odločnosti kot katerikoli drugi politik njene generacije.
Svet: preminuli predsedniki, politiki, filmski igralci, glasbeniki, pesniki, športniki
Venezuelo je 5. marca pretresla smrt Huga Rafaela Chaveza Friasa, 53. predsednika Venezuele. Kot voditelj »Bolivarske revolucije« je Chávez promoviral svojo vizijo demokratičnega socializma, latinskoameriško povezovanje in protiimperializem. Bil je tudi hud kritik neoliberalne globalizacije in zunanje politike Združenih držav Amerike. Chavez je v Venezueli uvedel številne reforme, ki jih nekateri silovito hvalijo, medtem ko jih drugi neusmiljeno kritizirajo.
Nekdanjega predsednika je izgubila tudi Alžirija, saj se je 16. aprila poslovil Ali Kafi, nekdanji alžirski politik, ki je bil predsednik Alžirije med letoma 1992 in 1994. Letos pa je tudi italijansko politično prizorišče izgubilo kar nekaj odmevnih imen. Tako je 9. aprila v Milanu umrl italijanski politik in diplomat Renato Ruggiero, le nekaj dni kasneje pa je preminul tudi njegov politični kolega Emilio Colombo, znan kot nekdanji zunanji, pravosodni, zakladni, proračunski, kmetijski, finančni, industrijski minister, minister za zunanjo trgovimo itd. V 95. letu se je za vedno poslovil tudi italijanski politik Giulio Anreotti, ki je tekom svoje kariere bil notranji, zunanji in obrambni minister.
Zabavna industrija se je morala 19. junija posloviti od Jamesa Josepha Gandolfinija jr., ki ga je širša javnost najbolje poznala kot mafijskega šefa Tonyja Soprana iz TV-serije Sopranovi. Priljubljeni igralec je umrl v Rimu za posledicami srčnega napada.
Todor Kolev je bil bolgarski filmski in gledališki igralec, ki se je z letošnjim februarjem za vedno poslovil. Kolev je eden izmed najbolj priljubljenih bolgarski igralcev iz poznega 20. stoletja. Najbolj je znan po svojih vlogah v filmih, kot so Prebrojavane na Divite Zajci / The Hare Census (1973), Toplo / Warmth (1978), Dvojnikat / The Double (1980), Gospodin za edin den / King for a Day (1983) in Opasen čar / Dangerous Charm (1984).
Naše južne sosede pa je le pred nekaj dnevi pretresla smrt Vinka Coceta, ki so ga mnogi poznali tudi kot “prvi glas Dalmacije”. Coce je bil pred nekaj tedni operiran v splitski bolnišnici, kamor je prišel že v začetku maja, ko so ga sprejeli zaradi hude infekcije. Imel je več kroničnih bolezni, zadnja leta se je boril tudi s prekomerno telesno težo. Kombinacija obojega je bila zanj pogubna, kljub temu pa je človeštvu zapustil nekaj najlepših dalmatinskih pesmi.
Četudi človeško telo ni večno, pa za vedno ostaja njegova zapuščina. To dokazuje tudi nemška pesnica Sarah Kirsch, ki je nas je zapustila 5. maja, kljub temu pa je njena poezija le še bolj zaživela. Leta 2006 ji je predsednik deželne vlade Schleswig-Holstein podelil častni naslov profesorice. Vse od leta 1992 je bila Sarah Kirsch članica Svobodne akademije umetnosti v Hamburgu. Nemčija pa se je morala posloviti tudi od Marcela Reich-Ranicka, nemškega literarnega kritika in pisatelja, ki je bil javnosti širše poznan kot član listerarne skupine Gruppe 47.
Tudi Nigerija je izgubila enega izmed svojih najbolj uveljavljenih pisateljev. 22. marca je namreč v 84. letu starosti preminul Chinua Achebe, ki je sicer deloval tudi kot novinar in urednik nigerijskega državnega radia. V svojih literarnih delih se je še posebej ukvarjal s problematiko vojne, kasneje pa se je posvetil tudi literaturi za otroke.
Letošnje leto je bilo še posebej tragično v svetu športa. Norvežani so se morali posloviti kar od dveh svojih nekdanjih smučarskih skakalcev; Olaf Bjørn Bjørnstad je umrl 12. maja, športni navdušenci pa si ga bodo za vedno zapomnili po njegovi osvojitvi Novoletne turneje v sezoni 1954/1954. Nekaj mesecev kasneje je preminul še Torbjørn Falkanger.
Rusija se je medtem poslavljala od svojih hokejistov. Avgusta je v 68. letu starosti umrl Vladimir Ivanovič Vikulov, ki je za sovjetsko reprezentanco nastopal na dveh olimpijskih igrah, kjer je osvojil dve zlati medalji, in sedmih svetovnih prvenstvih, kjer je osvojil šest zlatih in eno srebrno medaljo. Mesec dni kasneje se je poslovil tudi njegov nekdanji soigralec Viktor Aleksandrovič Zinger, ki je osvojil zlato medaljo na olimpijskih igrah in štiri zlate medalje na svetovnih prvenstvih. 28. septembra je v Moskvi umrl ruski hokejist Igor Anatoljevič Romiševski, ki je v sovjetski ligi celotno kariero igral za klub CSKA Moskva. Od enega izmed svojih najboljših hokejistov se je morala posloviti tudi Finska, saj je 19. avgusta umrl finski hokejist Matti Erkki Olavi Murto, ki je vso kariero igral za klub HIFK Helsinki.
Leto 2013 si bodo zapomnili predvsem ljubitelji Formule 1, ki so ostali prikrajšani za številne vzornike. 24. februarja se je tako poslovil petkratni zaporedni prvak prvenstva Južnoafriške Formule 1 Dave Charlton, ki je bil odgovoren za številne športne uspehe Južne Afrike. Tudi Argentina je izgubila odličnega dirkača Formule 1, Joseja Froilana Gonzalesa, ki je preminul 15. junija. Le nekaj dni kasneje je umrl Tony Gaze, avstralski dirkač Formule 1 in vojaški pilot, 24. oktobra pa se je tudi Velikga Britanija poslovila od enega izmed svojih dirkačev Formule 1. Gre za Henryja Taylorja, ki pa po letu 1962 nikoli več ni dirkal v Formuli 1.
Finska je avgusta žalovala za svojim veslačem Kaukom Anterom Hänninenom, ki je finske barve zastopal na štirih Olimpijskih igral in osvojil številne medalje. 6. maja je tudi Belgija izgubila enega izmed svojih uspešnejših veslačev, saj je preminul Michel Jules Lodewijk Knuysen, ki je svojo državo prav tako zastopal na različnih Olimpijskih igrah.
Ala Šulimovna Kušnir je rusko-izraelska šahistka in velemojstrica na svojem področju, ki pa je 2. avgusta klonila pred boleznijo. Leta 1970 je postala šahovska prvakinja Sovjetske zveze, leta 1976 velemojstrica. Še ena uspešna ženska, ki pa nas je avgusta žal zapustila, je ameriška plavalka in filmska igralka Esther Jane Williams. V svoji mladosti je postavila številne regionalne plavalne rekorde kot članica atletsko-plavalnega kluba iz Los Angelesa. Leta 1940 je bila članica ekipe, ki bi se morala udeležiti poletnih olimpijskih iger v Tokiu, vendar je bila zaradi izbruha 2. svetovne vojne olimpijada odpovedana. Zato se je postala članica predstave Billy Rose’s Aquacade in z njo potovala po združenih državah.
Spletna kultura pa je izgubila enega izmed svojih pomembnejših členov. V 27. letu starosti je namreč umrl programer, pisec in internetni aktivist Aaron H. Schwartz. V prizadevanju za prost dostop do informacij je kot del skupine aktivistov pridobil 20 milijonov dokumentov iz sistema Pacer za elektronski dostop do arhivov ameriških zveznih sodišč, ki je sicer uporabnikom zaračunaval dostop, in jih objavil brezplačno na spletu. Zaradi tega početja je bil časovno omejen brezplačni dostop do Pacerjaukinjen, skupino pa je preiskovala celo FBI, vendar jim niso mogli pripisati nezakonitega početja. Swartzeva naslednja poteza je bila pridobitev več milijonov znanstvenih člankov iz plačljive baze JSTOR. Kljub temu, da dokumentov ni objavil, ga je začelo sodno preganjati tožilstvo zvezne države Massachusetts pod vodstvom Carmen M. Ortiz. Z JSTOR se je v civilni tožbipogodil, tožilka pa ni opustila primera, zato mu je grozila do 35-letna zaporna kazen in denarna kazen skoraj milijon USD. Zaradi vseh napetosti se je Schwartz dlje časa boril z depresijo, dokler ga niso januarja našli obešenega v njegovem stanovanju v Brooklynu.
Nazadnje pa je predvsem države nekdanje Jugoslavije pretresla smrt Jovanke Broz, vdove nekdanjega predsednika socialistične Jugoslavije Josipa Broza – Tita. Ko je Tito pričel pešati, so jo tajne službe osamile, po njegovi smrti pa je zaradi nerazrešenega zapuščinskega postopka več let preživela v hišnem priporu. Do smrti je živela odmaknjeno od javnosti, le na obletnice moževega rojstva in smrti je prihajala polagati vence v Hišo cvetja. V bolnišnico je bila sprejeta že 23. avgusta, kamor so jo pripeljali v kritičnem stanju zaradi neustrezno zdravljenega kožnega raka. Umrla je 20. oktobra zaradi zastoja srca.
