Že običajno poletno mrtvilo je letos nekoliko popestrila celjska škofija s premestitvami dveh opaznejših šentjurskih župnikov. Po dveh letih zelo aktivnega župnikovanja se je od Prevorja poslovil že legendarni »astroarheofilik« pater Gržan, odšel je na Sladko Goro, po 22 letih se je na Teharje odselil za Ponikvo domala nepogrešljivi Miha Herman.
Tokrat predstavljamo novega ponkovškega župnika Alojza Kačičnika.
Alojz Kačičnik (38) izhaja iz poznane verne družine iz Dramelj. Za duhovniško poslanstvo se je odločil že v osnovni šoli, nadaljeval je šolanje v semenišču v Mariboru, novo mašo je imel leta 1997, 3 leta je bil kaplan v Gornji Radgoni, nato je nadaljeval študij cerkvene zgodovine na papeški univerzi Gregoriani v Rimu, bival pa je v zavodu Tevtonik v Rimu. Potem je dve leti predaval predmet »Vera in kultura« na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška v Mariboru. Ppripravlja doktorsko disertacijo o dr. Francu Kovačiču, zgodovinarju in profesorju na Bogoslovnem učilišču v Mariboru, velikem poznavalcu in častilcu blaženega A. M. Slomška. Šentjurski širši javnosti se je predstavil kot pridigar na Slejkotovi novi maši letos julija.
G. Kačičnik, ali odločitev za duhovništvo že v osnovni šoli vendarle ni nekoliko prezgodnja. Je šlo za vašo samostojno in zrelo določitev, ali pa so na vas morda odločilneje vplivali vaši starši ali kdo drug?
Vsaka odločitev za duhovni poklic je svojevrstna in enkratna. Zame gotovo velja, da je verno okolje domače družine pripomoglo k takšni odločitvi, saj smo doma pogosto molili, redno hodili k maši in tudi sicer smo se o veri večkrat pogovarjali. Če je ustvarjanje ugodne klime vplivanje na mojo odločitev, potem so taki vplivi obstajali, sicer pa je bila izbira poklica prepuščena meni.
Znano je, da se otroci tam nekje na prehodu v mladeniško obdobje, to je po birmi, množično oddaljijo od vere in Boga, so podobne skušnjave kdaj premagale tudi vas?
Brez dvomov seveda ni šlo, toda večjih težav nisem imel, saj sem kmalu našel zadovoljive odgovore na vsa ali vsaj veliko večino bistvenih vprašanj.
Določeno oddaljevanje mladih od Cerkve je dejstvo, toda ne gre vedno za odmik od Boga in vere, temveč bolj od redne verske prakse. Tudi to je zaskrbljujoče, toda bistveno je, da v mladih ostajajo zaupanje v Božje sporočilo, odprtost v življenje in prizadevanje za dobro. Če izgubiš vero, izgubiš vse, ostane ti le obup…
Zakaj premeščanje župnikov? Ste si lahko Ponikvo izbrali sami? Je vaš prihod na Ponikvo povezan tudi z vašo doktorsko disertacijo, ki se posredno dotika tudi Slomška?
Praksa je takšna, da naj bi župniki praviloma po 15 ali 20 letih zamenjali župnije. Škof odloči, kam bo kdo šel, pri čemer upošteva potrebe Cerkve in po možnosti tudi željo duhovnika. Moj prihod na Ponikvo je posledica spleta okoliščin, da sem prav letos ponovno bil na razpolago za župnijsko pastoralo in škof je videl v meni možnost, da nadaljujem dosedanje dobro zastavljeno delo na župniji in z vsemi s Slomškom povezanimi dejavnostmi.
Ali pomeni Hremanova premestitev v Teharje njegovo približevanje škofiji in morda celo k njegovemu imenovanju za škofa?
Kar koli bi rekel, bi bilo le ugibanje. G. Herman ima v škofiji že sedaj pomembno funkcijo in brez dvoma tudi reference še za kaj več.
Je pa za vas prav gotovo obremenjujoče prevzeti župnijo za tako uspešnim župnikom kot je bil Herman?
Moram priznati, da sem bil pred prihodom na Ponikvo precej vznemirjen, toda po nastopu službe sem kmalu doživel močno olajšanje. Na Ponikvi sem bil prijazno sprejet in sem našel mnogo ljudi, ki so pripravljeni na sodelovanje. Vedno bolj spoznavam, da je g. Herman je pustil za seboj veliko delo. Toda v zaupanju v Slomškovo priprošnjo in v Božjo pomoč bom njegovo delo nadaljeval.
Lahko v povezavi s Slomškom pričakujemo nove pristope? Zdi se, da je zanimanje vernikov za Slomška v upadu?
Poznam delo g. Hermana in težko bi rekel, da imam v rokavu novo, boljšo strategijo. Nadaljevali bomo z uveljavljenimi shodi, razvoj Slomškovo hiše pa bi želel videti še bolj v ustvarjanju hiše duhovnosti, prostora za večdnevna izobraževanja, duhovne vaje, ne nazadnje tudi za formalna srečanja dekanijskih in morda tudi slovenskih duhovnikov. Moja prizadevanja bodo usmerjena v širjenje poznavanja Slomškovega dela, krepitev zaupanja vanj in molitve, tudi v to, da izprosimo čudež za njegovo razglasitev za svetnika. To se mi zdi pomembno tudi zato, ker po desetih letih po beatifikaciji opažamo rahel upad romarjev na Slomu in potrebo po večji animaciji za Slomškove prireditve.
G. Herman je bil pobožen mož in zlasti zadnja leta za župljane že preveč strog ortodoksni duhovnik, njegove maše so bil že prislovično kar predolge. Boste vi bolj liberalni in bodo tudi vaše maše krajše?
Ha, ha…, tudi jaz ne bom kratek, naglica pri maši ni po moji meri. Glede liberalnost oziroma konzervativnosti pa obstajajo določena pravila, ki jih ni mogoče ignorirati. Za birmo se na primer zahteva 7 let verouka in tako bo ostalo. Drugače je pri izrednih primerih, pri odraslih, kjer se računa na večjo resnost in je mogoče program priprave absolvirati tudi v krajšem času.
Toda znani so primeri, da so nekateri pred cerkveno poroko v enem dnevu prejeli vse potrebne predhodne zakramente?
Na Ponikvi? Ne verjamem. Dogaja se marsikaj, toda takšne naglice, ki nima osnove v veri in zavestnem sprejemanju določenih vrednot, ne odobravam. Če sledimo zgolj formalizmu, je sicer cerkvena poroka možna z dovoljenjem škofa že, če je le eden od zaročencev vsaj krščen, torej kristjan. Drugi zakramenti so zaželeni in jih toplo priporočamo, niso pa pogoj za cerkveno poroko.
Kako vi gledate na t.i. 50-odstotne ali celo samo 10-odstotne vernike, ki prihajajo k obredom le ob največjih praznikih in živijo več ali manj izven redne verske prakse? Se tudi oni lahko zveličajo?
Ideal so seveda verniki, ki hodijo k obredom, sprejemajo zakramente, toda vsakogar, ki se čuti kristjana, bom spodbujal k spoštovanju verske prakse in tudi poskušal obdržati v okvirih cerkvenega občestva. Določena pravila obstajajo in tu jaz izjem ne mislim delati. Vsakdo se sam svobodno odloča, kako bo ravnal, o njegovem zveličanju pa odloča Bog in ne posameznik.
Toda po obveznem posredovanju Cerkve. Cerkev postavlja pravila, kaj je prav in kaj ni?
Cerkev je le posrednik med Bogom in človekom, poskuša človeku posredovati Kristusovo sporočilo in mu pokazati pot k zveličanju. Zveličanje ni vezano na inštitucijo temveč na vero v Jezusa Odrešenika. Toda nek minimum obstaja in Cerkev je pristojna, da ga vzdržuje. In v ta okvir gotovo spada sprejemanje evharistične skrivnosti, kjer se pri sv. maši kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri. Vera v to skrivnost temelji na prepričanju, da Gospod Jezus resnično živi in da biva med nami. Zato je vsaka udeležba pri maši, še posebej, kadar prejmemo obhajilo, osebno srečanje z Njim.
V vaši novomašni pridigi v Dramljah ste težko doumljvo teološko skrivnost evharistije predpostavili kot jedro duhovniškega poslanstva, pri sv. Oštu pa ste kar velik del pridige posvetili tako posvetni zadevi kot je ekologija. Gre to skupaj?
Svet, ki je ustvarjen od Boga, je božji dar in z njim ne smemo ravnati brezvestno in samovoljno. Bog nam je zaupal svet kot dobremu gospodarju, ki mora desetim talentom, ki jih je dobil, dodati nove, ne pa jih izgubiti. In na področju ekologije je v zadnjem stoletju prišlo do velikih zlorab. Čas je, da se prebudimo in upravičimo sloves dobrega gospodarja.
Je pekel v cerkveni doktrini še vedno navzoč?
Pekel je ena od velikih skrivnosti. Nedvomno obstaja, toda ni jasno, kdo je v njem, če kdo sploh je v njem. Nekateri teologi celo menijo, da je pekel zaradi neskončne Božje ljubezni prazen. Božjih poti je veliko več, kot si lahko predstavljamo. Kljub temu Bog noče nikogar prisiliti, da mora »bivati v nebesih«, zato…
Velja Sveto pismo še vedno za neposredno Božjo besedo, ali pa ga je mogoče razumevati tudi na simbolni ravni? Priporočate njegovo prebiranje kljub, milo rečeno, nekaterim čudnim in krvavim zgodbam v Stari zavezi?
Sveto pismo je Božja beseda in je izhodišče za krščanstvo. Strinjam pa se, da je tako zahtevno branje, da je zanj potrebna razlaga oz. temeljit študij. Zato vernikom priporočamo pogosto prebiranje, da nam vsebina postane domača, hkrati pa je zelo potrebno imeti tudi uvodno razlago.
V govoru na gori je po Matejevem evangeliju Kristus učil, da prava molitev ne sme biti gledališki nastop in da med človekom in Bogom ni potreben posrednik. Ali ni to v nasprotju s poslanstvom Cerkve?
Jezusov govor na gori res velja za »ustavo« Cerkve. Iz drugih delov evangelija, ki so tudi pomembni, lahko razberemo, da bi bilo narobe, če bi posamezne stavke absolutizirali. V govoru na gori je Jezusov programski govor, ki je zelo globok, praviloma tudi lep in prijazen. V posameznih primerih, ko so okoliščine zahtevali, pa je bil Jezus tudi odločen in nepopustljiv. Zato jemlje Cerkev Kristusov nauk celovito in ga kot takega tudi dosledno uresničuje. Govor na gori nikakor ni v nasprotju s temelji Cerkve.
Bolj kot teološke teme, naše občane in vaše župljane verjetno zanima vaš odnos do aktualnih tem, na primer do očitkov glede bogatenja Cerkve, vpletanja v politiko, prepletanja države in Cerkve… Znano je, da šentjurski župan Tisel pogosto po cerkvah po vsej občini bere berilo, je to lahko za vas sporno?
Slovenska Cerkev je res dobila nazaj večino svojih nepremičnin, toda je še vedno daleč od bogatije in še vedno živi v veliki meri od darov vernikov. Njeno premoženje bi sicer bilo ocenjeno kot veliko, vendar to velikokrat ni premoženje, ki prinaša dobiček. Poglejte samo cerkev na Ponikvi: je zelo lepa in ima veliko dragocenosti, toda to ni na prodaj. Nesporno je, da mnogi duhovniki spadajo med socialno bolj ogrožene državljane, težave se pojavljajo predvsem na manjših župnijah. K sreči pa verniki marsikje velikodušno podpirajo svojega duhovnika. Vem, problematizira se sofinanciranje zdravstvenega in socialnega varstva duhovnikov, vzdrževanja cerkvenih objektov, dejavnosti kuratov in bolnišničnih duhovnikov ter neplačevanja davka od nabirk. Tu lahko rečem le to, da to razumem tako, da gre v teh primerih za enak odnos, kot ga ima država do neprofitnih ustanov, društev, kulturnikov ali umetnikov, ki delajo v dobrobit državljanov. Od svoje gospodarske dejavnosti pa Cerkev plačuje davke enako kot vsa druga podjetja.
Župnija Ponikva ima nekaj zemljišč, toda mirno lahko rečem, da je vse prej kot bogata. Lanski letni župnijski proračun je znašal 38.000 €, kar je v veliki meri šlo za stroške dejavnosti in zahtevno vzdrževanja dveh cerkva. Župnijske finance so pregledne in pod nadzorom Župnijskega gospodarskega sveta, ki tudi podpiše letno finančno poročilo.
Glede odnosa do države in politike je pač tako, da je absolutno ločevanje Cerkve od države možno le v teoriji, saj so kristjani in Cerkev kot njihova inštitucija neločljivi del družbe in s tem tudi politike. Če bi bili država in Cerkev sterilno ločeni, bi to pomenilo kot da smo kristjani kužni. Cerkev dela v dobro ljudi, ima svoja vrednostna stališča, jih javno zagovarja, kar je v bistvu tudi politika, toda aktivno in formalno se v politiko ne vključuje. Sicer pa, zakaj naj bi na primer morala biti Cerkev bolj ločena od države kot kakšno športno društvo?
Kot mi je znano, je bil župan Tisel svoj čas v malem semenišču in če je branje berila odsev njegove verske prakse, ne vidim v tem nič spornega. Le zakaj človek s pomembno javno funkcijo ne bi smel izražati svoje pripadnosti Cerkvi? Če bi branje berila pomenilo zlagano populistično nabiranje politične podpore, potem bi vsekakor šlo za zlorabo Cerkve. Da, seveda, ločiti eno od drugega je pa težko.
Ali ne bi bilo bolj prav, da bi Cerkev tudi formalno vstopila v politiko, postavila svoj program in se izpostavila kritiki konkurence?
To bi šele bilo pri nas hudo! V načelu bi seveda bilo možno, toda zgodovinske izkušnje so pokazale, da gre za slabo rešitev. Ko zastopaš vrednote znotraj ene stranke, vsi ostali čutijo, da so že v naprej v slabšem položaju. Bilo je nekaj takih poskusov v Južni Ameriki, neki škof je postal tudi predsedniški kandidat, toda evropska norma po 2. vatikanskem koncilu je glede tega drugačna. Vstop v politiko z dovoljenjem škofa je duhovnikom sicer omogočen, toda to je izredna oblika in v takem primeru se morajo odpovedati opravljanju duhovniške službe.
Kaj pa menite o obredu blagoslavljanja cest in drugih javnih objektov?
Mislim, da je na mestu, če ga ljudje želijo. Nič slabega ni, če prosimo Boga za njegov blagoslov tudi na javnem mestu, pa čeprav bi osebna priprošnja v cerkvi ali doma lahko bila tudi učinkovita.
V prejšnji številki ŠN smo nekoliko problematizirali vlogo župnika kot javne osebe. Je župnik javna oseba?
Krščanstvo ni nekaj takega, kar bi bilo treba skrivati in tudi župniki v določeni meri nesporno vstopamo v sfero javnosti. Še zlasti kot skrbniki skupnega premoženja vernikov. Je pa vprašanje, kaj razumete pod pojmom javnosti? Namen javne obravnave je lahko le objektivna kritika, iskanje boljšega in ne predvsem razgaljanje s ciljem škodovati ali spodbujati nesporazume. Tudi župniki, kot vse javne osebe, imamo pravico do zasebnosti, do svojega dostojanstva.
Ste hkrati z župnijo Ponikvo dobili tudi dekansko funkcijo?
Ne, dekan bo šentjurski župnik g. Čonč, meni je zaupana funkcija prodekana. Gre za začasno imenovanje, volitve pa bodo potekale predvidoma prihodnje leto po vseh dekanijah hkrati.
Volitve?
Da, dekana izbirajo župniki iz vse dekanije, s tem da ima njihova odločitev le posvetovalno funkcijo. Dekana imenuje škof, ki običajno upošteva odločitev duhovniškega zbora, vendar ni brezpogojno vezan nanjo.
Drameljska župnija predstavlja bogat izvir novih duhovnikov, v zadnjih desetletjih je dala kar 6 novomašnikov? Zakaj?
Ne vem. To se tudi drugi pogosto sprašujejo. Morda je odgovor v tem, da so Dramlje nekakšno duhovno težišče med tremi pomembnimi točkami: duhovnostjo Žičke kartuzije, Slomškovega svetništva na Ponikvi in Teharja, ki simbolizira trpljenje in križ. Sicer pa velja, da Bog pač pokliče, kjer želi in da je duhovni poklic tudi sad številnih molitev.
Pedofilja, nezakonski otroci…?
To se teme, ki so v zadnjem času zelo aktualne. In prenapihnjene. Tudi duhovniki smo le ljudje, tudi dediči sedanje dobe krize vrednot. Nekateri pač ne vzdržijo. Čeprav gre za nesprejemljive stvari in jih obsojam, skušam pa razumeti posameznega duhovnika, ki se sooča s takšnimi problemi. In velika razlika je, če nekdo stalno živi in prakticira »grešno« stanje, ali pa če gre za enkratni padec, trenutno krizo. Človeško je pasti, toda pomembno je spet vstati in obstati. Celibat ni edini, niti ni najpomembnejši del duhovništva, ostaja pa norma. Glede na javno izrečeno obljubo celibata pa partnersko razmerje in duhovništvo nista kompatibilna. Prav pa je, če se že zgodi, da duhovnik, ki je oče, obdrži pristne človeške odnose s svojim otrokom in tudi z njegovo materjo.
In še za konec, kako boste uredili svoje osebno življenje na Ponikvi? Ste v eni osebi tudi dušni pastir, gospodar, kuharica, snažilka…?
Nič še ne vem, vse je še odprto. Včasih si hrano pripravljam sam, večkrat pa me gosti kakšna družina ali grem jest v gostilno k Vovkovim. Računam, da se bom dogovoril za en obrok v šoli. Najboljša rešitev pa bi seveda bila gospodinja, tudi zato, da bi v moji odsotnosti lahko sprejemala stranke in naročila, toda kakšnih konkretnih odločitev v tej smeri še ni bilo.
t/f: FK/Šentjurske novice
