Planina. Ruševine gradu so ozaljšane, vse hiše so okrašene in na njih plapolajo zastave v vetru, ki tu čez neprestano vleče. Na grajskem hribu treska možnar, iz gostilne nasproti volišča pa prihajajo zvoki kmečke godbe.
Na volišču se je trlo ljudi. V gneči sem stisnil roko šentjurškem Petru Hlastecu. Dobre volje je. Če mu ne? Podatki za osmo uro so ugodni. V Praprotnem so tedaj že zaključili, na Planini sami so imeli 65, v Tajhtah 62, v Šentvidu 58 in v Visočah 45% udeležbo.
Ko sem odhajal, sem stopil na drobno zastavico. Pogledal sem bolje. Ves trg je bil poln. Pobral sem eno. Med prsti sem držal nekaj, kar me je presunilo. Otroške roke so z vodenimi barvami narisale trobojnice in peterokrake, čez belo polje pa s pisalnim strojem natisnile gesla. Kot v prvih dneh vstaje. Mali, preprosti, s tolikim trudom in ljubeznijo izdelani plakati.
Celjski tednik, 21. 6. 1963
