Zgodba, kako iz poštenjaka in vsega spoštovanja vrednega človeka postaneš hinavec, je pravzaprav preprosta in je le odraz naše stvarnosti: kruljave in betežne, – in odraz naše globoko zasidrane miselnosti, da je (tudi) šolstvo del porabe, ki jo je treba oklestiti in jo rešiti vsega tistega balasta, s katerim bomo »pokrili« sisovski finančni primanjkljaj in »ustregli « zveznemu interventnemu zakonu.
Srž problema šmarskega predsednika Socialistične zveze tiči v tem, da je bil pred prevzemom te politične funkcije učitelj in ravnatelj na celodnevni osnovni šoli v Podčetrtku. Prav dobro se še spominja tistih let, ko je moral kot pravo bogokletno dejanje propagirati novost, politično in strokovno podprto – celodnevno šolo. Še v mestih so ljudje takrat nejeverno zmajevali z glavami. on pa je moral s to novostjo pred kmete. Pred tiste ljudi, ki so svoje otroke po pouku potrebovan v hlevih in na poljih. Celodnevna šola naj bo za mestne otroke, ki popoldne tako nimajo kaj pametnega in koristnega početi, za kmečke otroke, naslednike kmetij, pa je to golo zapravljanje časa. Najboljša šola zanje je domača šola, in najboljša praksa je domača praksa, so kmetje takrat razmišljali.
KOMENTIRAMO
Pa je le šlo: počasi, po kapljicah, ob skrbno pripravljenih programih. Celodnevna šola v Podčetrtku je sčasoma zaživela in postala pravi vzor tovrstnim osnovnim šolam. Zadovoljni so bili učitelji, zadovoljni učenci, zadovoljni starši. Tako je še danes. In kako bo jutri?
Nekdanji učitelj in ravnatelj v šoli v Podčetrtku in sedanji predsednik občinske konference SZDL Šmarje se ta trenutek upravičeno sprašuje: kako naj zdaj stopi pred iste ljudi in jim kot politični funkcionar dopove, da naenkrat celodnevna šola ni več potrebna, da je predraga in da bo treba spet po starem. Bo po tem sploh kdo komu še kaj verjel?
Resnica pa je ta, da gospodarstvu odpovedujejo vitalne funkcije in da si ob takšnem bolniku družba pač ne more več privoščiti razkošja, kakršnega je bila doslej vajena. Programom družbenih dejavnosti bo treba marsikaj odvzeti, obdržati pa le tisto, kar je najbolj potrebno.
S sekiro nad porabo! Poprek in počez? Brez temeljitih izračunov, kaj in koliko lahko nek ukrep na eni strani prinese in na drugi strani odnese? Se bomo poprej posvetovali s porabniki, ki bi bili morda pripravljeni tudi kaj dodatno prispevati za skupni blagor? Vsa zadeva spet smrdi po kampanji, mrzlici, kjer ima stroka spet zadnjo besedo. In če se v dani situaciji moramo sprijazniti s tem, da je šolstvo poraba, se ga dajmo lotiti prav nazadnje, in tam, kjer bo to zanj najmanj boleče. Sedanje zamisli o ukinjanju celodnevnih šol naj bodo zato še nekaj časa v predalih. Ne zaradi šol, in tudi ne zaradi predsednika frontne organizacije.
Novi tednik, 7. 4. 1988
