Celjska Mohorjeva družba in Dom sv. Jožef sta v sredo zvečer pripravila kulturni večer »enkrat še zapoj«, kjer je Vladimir Frantar ob pogovoru z direktorjem Celjske Mohorjeve, Jožetom Faganelom, predstavil svojo knjigo z naslovom »enkrat še zapoj…«. Knjiga je dobila naslov po začetku refrena prve zmagovalne skladbe Slovenske popevke, Mandolina.
Vladimir Frantar je v omenjeni knjigi predstavil zgodovino slovenske zabavne glasbe in uspehe slovenskih pevcev ter pevk na festivalu v Opatiji in tudi drugih festivalom na prostoru bivše Jugoslavije ter predstavil, zakaj smo tudi Slovenci dobili Slovensko popevko. Frantar je Slovensko popevko razdelil na zlata (1962–1983) in srebrna leta (1999–2011), večkrat pa je v večeru poudaril, da si ne želi, da bi dobili tudi bronasta leta, saj se je koncept Slovenske popevke od samega začetka 1962. leta, ko so Vilko Ovsenik, Matija Cerar in Franek Mulaček organizirali prvi festival, pa do danes močno spremenil.
Frantar velja za enega izmed najbolj informiranih poznavalcev slovenske popevke, saj jo spremlja že od samega začetka. Njegova zbrana dokumentacija z vsemi skladbami in avtorji je vsekakor izvrsten pregled Slovenske popevke. Kot je dejal, je bila v samem začetku festivala vedno v ospredju pesem sama in vokalisti, ki so jih izvajali. In to se je potem tekom let začelo spreminjati. Majda Sepe, Beti Jurkovič, Marjana Deržaj in drugi so peli pesmi slovenskih skladateljev in pesnikov, kot so Gregor Strniša, Elza Budau, Jure Robežnik, Ati Soss, Jože Privšek, Ciril Zlobec, Veno Taufer, Svetlana Makarovič in drugi. Ko se je v drugi polovici šestdesetih let začel spreminjati tudi zvok, so se začeli uveljavljati tudi drugi glasbeniki, Elda Viler, Bele vrane idr. Po preimenovanju festivala konec sedemdesetih v Dneve slovenske zabavne glasbe pa je kakovost festivala začela zamirati. Leta 1983 je festival zamrl, leta 1998 so ga ponovno obudili, a takšnega ugleda, kot ga je imel v samem začetku, ne bo doživel več nikoli. Frantar je dejal, da je današnji koncept Slovenske popevke preveč koncentrični, saj v prvi vrsti se dogaja vse v enem večeru (prej je festival trajal 3 dni), nastope ocenjuje žirija in v dvorani ploskajo le še novinarji, pa še tistih ni veliko. Ravno zaradi takšnih konceptov je Slovenska popevka mnogo izgubila na samem ugledu, predvsem pa na kvaliteti.
Večer sta glasbeno popestrila stara mačka slovenske glasbene scene, Elda Viler in Lado Leskovar. Za trenutek sta mnoge zbrane popeljala v njihovo mladost, da pa Slovenci še kako dobro poznamo slovenske evergreene, pa je bila v dokaz tudi publika s svojim spremljevalnim petjem. Zagotovo je Slovenska popevka plansirala v slovenski prostor mnogo nepozabnih slovenskih pesmi in četudi ne bomo več nikoli doživeli ponovne zlate dobe Slovenske popevke, se bomo zagotovo vedno spominjali prve.
Vabimo vas, da si v spodnjem videoprispevku pogledate glasbeni prispevek Elde Viler in Lada Leskovarja.
f/t/v: J. C.
